Mineva 30 let od prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Takrat se je na srečanjih s svetim očetom zbrala množica ljudi, med njimi tudi številni verniki iz naše občine. Ob tej obletnici smo se spomnili dogodkov, ki so zaznamovali tisti čas. Nekateri se obiska spominjajo ob spremljanju prenosa po televiziji, drugi so sodelovali pri organizaciji, peli v pevskih zborih ali se na srečanja odpravili skupaj z župnijami. Vsak nosi svoj spomin. Kako pa se obiska spominjata duhovnika Miro Šlibar in Bogdan Oražem, si lahko preberete v spodnjem strnjenem zapisu.
Msgr. Miro Šlibar se svetega Janeza Pavla II. spominja že iz časa pred njegovim obiskom Slovenije. Leta 1992 je v Rimu sodeloval na teološkem izpopolnjevanju, kjer je imel priložnost somaševati s papežem prav na dan, ko je Vatikan priznal samostojno Slovenijo. V spominu mu je ostala predvsem papeževa zbranost pri maši in srečanje z duhovniki po bogoslužju.
Ob obisku Slovenije je sodeloval pri pripravah, saj je bolnike in starejše spodbujal k molitvi za uspeh srečanj. Posebej živ mu je ostal trenutek v ljubljanski stolnici, ko je skoraj zadnji trenutek prispel na srečanje s papežem. Ostal je čisto zadaj, a ga je papež ob prihodu vseeno pozdravil in mu segel v roko. »Priznam, da sem onemel in skoraj pozabil, kako mi je ime,« se spominja Šlibar. Ta trenutek ga je spremljal še dolgo pri njegovem delu z bolniki, katerim je nato z veseljem pripovedoval o srečanju.
Udeležil se je tudi srečanja v Stožicah in naslednji dan v Mariboru, kjer je od papeževega tajnika prejel rožni venec, ki ga hrani še danes. Sveti Janez Pavel II. mu je ostal blizu tudi zaradi številnih obiskov Poljske, kjer je obiskal kraje, povezane z njegovim življenjem. Še danes pri maši uporablja cingulum, ki ga je prejel v Wadowicah, papeževem rojstnem kraju.
Tudi župnik Bogdan Oražem svetega Janeza Pavla II. opisuje kot papeža svoje mladosti. Njegova osebnost, vera in pogum so pomembno vplivali na njegovo življenjsko pot in odločitev za duhovniški poklic.
Prvič ga je osebno srečal leta 1992 v Rimu, ko je bil še diakon. Skupaj s sošolci so papežu v starocerkveni slovanščini zapeli Mnogaja ljeta, kar je svetega očeta vidno razveselilo. Pozneje se je z njim srečal tudi ob obiskih Slovenije, med drugim v Postojni in Mariboru.
Posebej rad se spominja srečanja v Postojni, ki je potekalo na papežev rojstni dan. Mladi so mu najprej zapeli pesem Happy Birthday v angleščini, na kar jih je papež z nasmehom opozoril: ”Mislil sem, da ste Slovenci.” Nato so mu rojstnodnevno voščilo zapeli še v slovenskem jeziku, kar je med navzočimi povzročilo veliko dobre volje.
Na obisk papeža Janeza Pavla II. se spominja tudi Franc Kadunc, danes župnik v Šentjoštu, ki je bil takrat župnik v Šmartnem pri Litiji. Pravi, da je bilo že pred obiskom med ljudmi veliko zanimanja. Po župnijah so zbirali prijave za srečanja v Ljubljani in Postojni, urejali vstopnice in vernike spodbujali k udeležbi. ”V zraku je bila neka vrsta evforije in pričakovanja. Veliko se je govorilo o tem,” se spominja.
Prvi dan obiska se je udeležil srečanja duhovnikov, redovnikov in redovnic v ljubljanski stolnici. Po večerni maši se je skupaj s kaplanom in dvema redovnicama odpravil v Ljubljano ter v stolnico prispel tik pred prihodom papeža. Ena od redovnic je od svetega očeta prejela rožni venec, kar ji je veliko pomenilo. Kadunc se spominja tudi vzdušja v stolnici. ”Ozračje v stolnici je bilo naelektreno z božanskim. Vtis nadnaravnega je bil zelo močan,” pravi.
Naslednji dan se srečanja mladih v Postojni ni mogel udeležiti, saj je imel poroko, se pa dobro spominja navdušenja mladih, ki so se vrnili s srečanja. Udeležil se je maše v Ljubljani, kamor je zaradi pričakovane množice ljudi prišel že zgodaj zjutraj. Duhovniki so bili nameščeni blizu oltarja, med verniki pa je po njegovih besedah vladalo posebno razpoloženje. Meni, da so k temu prispevale tudi priprave in molitev pred obiskom. Obisk je po njegovem mnenju pustil močan vtis na ljudi in bil še dolgo tema pogovorov med verniki.
Čeprav je od teh dogodkov minilo že več desetletij, se vsi duhovniki strinjajo, da je sveti Janez Pavel II. ostal pomemben del njihove duhovne poti. Miro Šlibar se ga spominja ob delu z bolniki, Bogdan Oražem pa se mu še danes pogosto priporoča v molitvi in mu izroča ljudi, ki ga prosijo za molitveno podporo, Franc Kadunc pa se dogodka spominja kot nekaj najbolj veličastnega, kar je za nekaj dni povezalo celotno Slovenijo.
Trideset let po obisku tako spomini na svetega Janeza Pavla II. ostajajo živi. Vsak jih nosi na svoj način, skupno pa jim je, da se je obisk svetega očeta globoko vtisnil v življenje številnih ljudi in pustil sled, ki ostaja še danes.
Manca Dolinar
Foto vir: Družina
