Na Dobrovi že več kot 70 let na orgle igra Franci Ciuha s Šujice. Med tednom, vsako nedeljo zjutraj in ob velikih praznikih s petjem in igranjem bogati bogoslužja v župnijski cerkvi na Dobrovi. V času njegovega delovanja se je zamenjalo več župnikov, zborovodij in generacij pevcev, sam pa je ostal zvest orglam. Kako se Mihov Franci spominja svojih začetkov, starih organistov, petja nekoč in življenja v župniji skozi desetletja, je povedal v pogovoru za Naš časopis.
Kako ste sploh začeli igrati orgle?
Bil sem mlad ministrant, takrat ni bilo nobene glasbe. Še radia ni bilo pri nas. Ko sem bil star 18 let, smo dobili šele radio. Glasbo sem slišal le, ko so prišle maškare s harmoniko. Ali pa, če so šli fantje v vojsko. Nad glasbo sem se navdušil v cerkvi, pa kadar so bili prazniki, ko je organist Štempihar igral preludije. Ko sem poslušal preludije, se mi je zdelo več kot samo harmonika. Tako sem se počasi navduševal nad glasbo in inštrumentom. Doma sem si na desko narisal tipke in hodil na kor gledat, katere tipke je treba pritiskati. Tako sem doma pel kot orgle in se na deski učil igranja. Vsi so me imeli že dovolj, ampak tako sem si vse zapomnil, kako kakšna melodija zveni. Organist Štempihar me je enkrat vprašal, ali bi se začel učiti igrati orgle, in tako se je začelo. To je bilo leta 1952, star sem bil okoli 14 ali 15 let, kar je danes že več kot 70 let.
Kako je potekalo učenje?
V šoli sem bolj znal dure in mole kot pa matematiko. Štempihar mi je dal knjižico, v kateri sem že poznal note in smo začeli s C-durom in zraven šteli. Vedno me je ganjal prva-druga-tretja-četrta. Veselil sem se, da sem lahko hodil na nauk. Nekaj sem tam vadil, znal sem že blagoslovne pesmi pa križev pot. Tak je bil začetek moje poti. Bil sem pa navdušen za ta instrument, ker je bila to kraljica instrumentov, so rekli. Štempihar je prišel na vajo in poslušal, ali sem se naučil igrati. Pa mi je rekel, da zdaj že vem, kako se to uči, tako da naj nadaljujem učenje kar sam.
Kdaj ste postali organist na Dobrovi?
Status organista sem dobil, ko je umrl Remec. Prej sem bil vedno le zraven. Včasih, ko je kdo dirigiral, sem jaz igral. Štempihar se je včasih pred koncem maše kar naveličal in je rekel: »Na koncu daj pa ti,« in je šel. Potem sem zadnjo pesem zaigral jaz.
Katerih organistov se še spominjate?
Poznal sem veliko organistov. Vinko Jovan je bil organist na Dobrovi po prvi svetovni vojni do leta 1935. Potem je prišel Sadar, mlad in šolan organist. Bil je sošolec z Zupetom iz Horjula. Ko je postal tajnik občine, je službo organista opustil. Potem je prišel Štempihar. Po vojni je Sadar za nekaj časa spet prišel na Dobrovo.
Se še spomnite maš v latinščini?
Ministranti smo morali znati latinske stopne pesmi. Ni bilo kar tako, da si postal ministrant. So nas izprašali in biti si moral dovolj dober. Mene je učila sestra, tako da je pisala latinsko in slovensko, da sem se naučil latinske molitve in vse pesmi. Tako sem bil pripravljen za ministriranje. Vsa leta do koncila, okoli leta 1967 so bile maše v latinščini, nato v slovenščini.
Sami ste postavili tudi pevski zbor?
Leta (ni podatka) sem zbral zbor mladih in so peli. Veliko jih je bilo iz Brezij, Stranske vasi, Žerovnikovega grabna pa tudi od drugod. Mladi smo bili, dovolj nas je bilo. Štempihar je enkrat dejal, da ga ne bo za praznik vseh svetih. Tako sem jaz pevce naučil vseh pesmi, ki sem se jih naučil v vseh teh letih. Ko smo ta mladi zapeli, so bili starejši pevci zelo navdušeni, ker je še dodatnih 30 ljudi, ki sem jih naučil peti, pelo skupaj. Kor je bil poln ljudi, mogočnosti in petja teh starinskih župnijskih pesmi. To je bilo nepozabno.
Kateri župniki so zaznamovali vaš čas?
Krstil me je Klopčič. Nato je bil pater dr. France Ačko, ko sem pri njemu ministriral. Po Ačku je bil Anton Moder, nato Anton Golob, nato Lojze Golob in sedaj Janez Kvaternik. Sigurno je imel največ posluha za petje Lojze Golob. Čeprav so mu rekli, da ne zna peti, se je zelo trudil in je imel posluh.
Kaj pa orgle na Dobrovi?
Na starih orglah je bilo zapisano na desetine imen tistih, ki so gonili meh. To so bili mladi fantje. Imeli so razpredelnico in vsak se je podpisal, kdaj je gonil orgle. Take orgle, kot jih imamo na Dobrovi, so tako dobre, da so take samo še v stolnici in v Žireh. Na Dobrovi so kljub prenovi orgle ostale take kot so bile prvotno.
Kaj vam po več kot 70 letih pomeni glasba?
Zdaj, če pridem na kor in igram, se mi zdi, da je to trenutek sprostitve. Da sem še in da še lahko igram. Se pa vidi, da sedaj slabše vidim in tudi težje igram. Za ljudsko petje sem še primeren, haha.
Manca Dolinar
Foto: Manca Dolinar
