Ob letošnji srebrni maši, ki jo je Peter Končan obhajal v domačem Šentjoštu, smo se pogovarjali z domačinom, salezijancem in salezijanskim inšpektorjem, ki letos obeležuje 25 let duhovniške službe. Peter Končan se je rodil leta 1974 v Šentjoštu, natančneje v Potoku. Osnovno šolo je obiskoval v Šentjoštu in Polhovem Gradcu, nato pa stopil v salezijansko družbo. Po študiju teologije v Ljubljani in Rimu je bil leta 2001 posvečen v duhovnika, od leta 2024 pa opravlja službo salezijanskega inšpektorja ter vodi Slovensko salezijansko inšpektorijo. V pogovoru je spregovoril o svojih spominih na domači kraj, odločitvi za duhovniški poklic, delu z mladimi, službi salezijanskega inšpektorja ter o tem, kaj mu pomeni vrnitev v domačo župnijo ob tako pomembnem jubileju.
Letos ste srebrno mašo obhajali v domačem Šentjoštu. Kakšni občutki so vas spremljali ob vrnitvi v domačo župnijo ob tako pomembnem jubileju?
V Šentjošt se zmeraj rad vračam, saj sem močno povezan s svojimi domačimi, pa tudi v družbi župljanov se počutim zelo dobro, čeprav je minilo že veliko časa, odkar sem odšel od doma. Ob srebrni maši sem občutil predvsem veliko hvaležnost za dar duhovniškega poklica. V veliko veselje mi je, da smem biti orodje v Božjih rokah in da Bog po meni deli ljudem obilje svoje milosti. Poseben občutek pa je bilo tudi dejstvo, da je ob moji srebrni maši praznovala svojih 90 let tudi moja mama Ana. Zelo sem bil hvaležen tudi za vse, kar so domačini pripravili – od lepih mlajev, čudovitega petja in okrašene cerkve do pogostitve po maši, spodbudnih besed in še marsičesa. Mislim, da je bilo pri vseh, ki so se slavja udeležili, čutiti močno medsebojno povezanost in veselje.
Na kaj se najraje spominjate iz otroštva in mladosti v Šentjoštu? Lahko z nami delite kakšno prigodo iz domačega kraja?
Moji spomini so vezani predvsem na domačo družino in na dogajanje znotraj župnije, saj sem bil skozi celotno osnovno šolo zavzet ministrant. Od doma sem praktično odšel že po koncu osnovne šole pri svojih 14 letih, ko sem se vpisal v malo semenišče v Želimljah. Kot mlad bogoslovec sem pozneje sodeloval pri snovanju programa Oratorij, ki je v tistem času za slovenski prostor pomenil veliko novost. Zelo sem vesel, da se je ta program prijel tudi v Šentjoštu – da otroci kakovostno preživijo počitniški čas, mladi pa imajo priložnost, da se izkažejo kot animatorji. Na ta način je naša župnija tudi malo salezijanska.
Kdaj ste začutili, da želite svoje življenje posvetiti duhovniškemu poklicu? Je bil pri tej odločitvi kdo, ki vas je posebej navdihnil?
Prvi zgled so mi bili starši in domača družina, kjer sta bili vera in poštenost del vsakdanjega življenja. Že kot majhnemu otroku mi je bilo zanimivo vse, kar je bilo povezano z Bogom, zato sem si celo naredil majhen oltarček in na njem »maševal«, ko pa sem bil dovolj star, sem začel redno ministrirati. Pomemben mejnik je bilo srečanje s salezijanci ter karizmo svetega Janeza Boska. V Želimlje sem hodil na duhovne vaje, z družino pa večkrat na Rakovnik. Pri salezijancih sta me navdušila njihova odprtost za mlade, preprosto in veselo družinsko ozračje ter prostor, kjer sem lahko razvijal svoje talente. Kmalu sem začutil, da želim tudi sam podariti svoje življenje Bogu in mladim po zgledu don Boska, velikega svetnika in prijatelja mladih.
Danes opravljate službo salezijanskega inšpektorja. Kaj to delo pravzaprav obsega in kakšne so vaše glavne naloge?
Služba salezijanskega inšpektorja ali predstojnika salezijanske inšpektorije (pokrajine) pomeni predvsem skrbeti za sobrate salezijance in sodelavce ter usmerjati in podpirati naše skupno poslanstvo. Moja naloga je spremljanje salezijanskih skupnosti, ki delujejo v Sloveniji, delno v Italiji in Avstriji ter v Grčiji. Trenutno nas je v naši inšpektoriji okrog 90 salezijancev in skrbimo za zelo raznoliko poslanstvo.
Upravljamo več kot 20 župnij, 5 mladinskih centrov, Gimnazijo Želimlje in Dom Janeza Boska, glasbene šole ter mladinsko ulično vzgojo Skala. Vodimo domove za srečanja, kot je Veržej, pripravljamo in koordiniramo program Oratorij za celotno Slovenijo ter organiziramo številne duhovne programe in športne lige. To seveda vključuje veliko obiskov, pogovorov, načrtovanja in reševanja izzivov. V ospredju pa je vedno skrb, da ostajamo zvesti don Boskovemu duhu in odprti za potrebe današnjih mladih in njihovih družin.
Salezijanci ste znani po delu z mladimi. Kaj menite, da mladi danes najbolj potrebujejo od Cerkve in družbe?
Mladi danes živijo v zelo hitrem, digitaliziranem in včasih precej negotovem svetu, kjer mnoge stvari niso več trdne in jasne. Od Cerkve in družbe najbolj potrebujejo prisotnost, poslušanje, sprejetost in priložnost, da se izkažejo, pa seveda tudi jasno besedo ter smer. Ne potrebujejo le pridig ali predpisov, ampak odrasle, ki si vzamejo čas zanje, jim prisluhnejo brez obsojanja in verjamejo v njihove zmožnosti. Don Bosko je utemeljitelj t. i. »preventivnega vzgojnega sistema«, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti, na vzgojni navzočnosti odraslega (asistenci) ter na varnih prostorih in odnosih, kjer lahko mladi celostno rastejo. Salezijanci želimo danes s svojim načinom dela, programi in ustanovami nadaljevati to don Boskovo vzgojno zamisel. Še posebej pa želimo biti blizu in v oporo družinam, ki so prve nosilke vzgoje in včasih najbolj ranljive.
Kaj vam pri
delu prinaša največ veselja?
Po naravi sem vzgojitelj in sem večino svojega dosedanjega delovanja preživel z mladimi. V vlogi inšpektorja sicer ni več toliko časa za ta neposreden stik, pa vendar mi srce še vedno zaigra ob podobnih trenutkih – ko vidim, da ima naše vzgojno-pastoralno delo globok smisel. V največje veselje mi je opazovati mlade, ki so pogumni in zmorejo svoje življenje zastaviti zares; ki si upajo iti proti toku ter se boriti za to, kar je resnično vredno. Ponosen sem na mlade, ki si upajo priznati svoje šibkosti in rasti korak za korakom. Izjemno sem hvaležen tudi mnogim našim sodelavcem in mladim animatorjem, ki zastavljajo svoje znanje, čas in ljubezen za dobro drugih. Prav tako sem ponosen na naše ustanove ter vse sobrate salezijance, brez katerih tega velikega dela za mlade in družine ne bi bilo.
Kakšno sporočilo bi ob tej priložnosti namenili domačinom iz Šentjošta?
Najprej še enkrat iskrena hvaležnost za čudovito praznovanje srebrne maše ter hvala za vso podporo in molitve. Dragi domačini, bodite ponosni na svoje korenine, vero in vrednote, ki jih ohranjate v Šentjoštu. Želim vam, da bi še naprej znali stopiti skupaj, drug drugemu prinašati upanje ter vzgajati mlade generacije v duhu medsebojnega spoštovanja, hvaležnosti in zvestobe Bogu. Naj vas in vaše družine vedno spremljata obilje Božjega blagoslova ter varstvo Marije Pomočnice.
Najlepša hvala za pogovor.
Manca Dolinar
Foto arhiv: Peter Končan
