Nekatera potovanja so namenjena doseganju cilja, druga pa se spremenijo v potovanje skozi zgodovino, spomine in trajne vezi družine. Moje nedavno potovanje iz Slovenije v Kanado je bilo prav to. Odpravil sem se, da bi proslavil sto let življenja svoje drage tete – ženske, katere izjemna življenjska zgodba odseva odpornost cele generacije.
Moje potovanje se je začelo v Ljubljani, od koder sem poletel v Boston. Potovanje je, kot že tolikokrat doslej, organizirala moja sestra, ki tam živi. Po veselem snidenju sva se odpravila na dvodnevno vožnjo proti Sudburyju v Ontariu. Kilometri so minevali, midva pa sva obujala spomine na otroštvo, govorila o sorodnikih, ki jih nisva videla že vrsto let, in se veselila bližajočega se družinskega srečanja.
Ko sva končno prispela v Sudbury, sva tetin dom našla v prazničnem vzdušju. Vsa hiša je bila polna cvetja, stene pa prekrite s slikami in fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njenega izjemnega stoletja – od rojstne hiše v Sloveniji do življenja v Kanadi, od mladosti do otrok, vnukov in pravnukov. Praznovanje so pripravili njeni sinovi, pridružili pa so se tudi številni sosedje, s katerimi je desetletja negovala pristno prijateljstvo. Hiša je žarela od topline, smeha in hvaležnosti.
Vrhunec praznovanja je bil ganljiv nagovor njenega najstarejšega sina Alfonza. V imenu družine je pozdravil vse navzoče in nas spomnil, da »sto let ni le številka. To je celo stoletje zgodovine, preizkušenj, poguma, prijateljstva, družine in ljubezni.«
Njegove besede so nas popeljale na začetek tetine izjemne življenjske poti. Kot osemnajstletnica je ob koncu druge svetovne vojne morala zapustiti svoj dom. Čeprav se je vojna uradno končala leta 1945, so se zanjo in za mnoge druge preizkušnje šele nadaljevale. Doživela je ločitev od staršev, izgnanstvo, negotovost in bolečo nalogo, da si življenje znova zgradi iz nič.
Začasno zatočišče je našla v Avstriji, kjer je trdo delala in se naučila številnih kuharskih spretnosti, ki so pozneje postale del družinskih tradicij v njenem domu. Še mnogo let pozneje se je vsakič, ko je kdo pohvalil njeno pecivo ali drugo jed, nasmehnila in rekla: »To je iz Avstrije. Med vojno v Sloveniji ni bilo dovolj hrane.«
Okoli leta 1949 se je podala na še eno pogumno pot. Z vlakom je prepotovala Evropo do Bremna, od tam pa z ladjo odplula v Kanado, kjer je začela novo življenje. Najprej se je ustalila v Torontu, kjer ji je pri novem začetku pomagala družina pokojnega kardinala Ambrožiča. Leta 1952 se je poročila in se preselila v Sudbury, mesto, ki je ostalo njen dom vse življenje.
V Sudburyju je postala veliko več kot le priseljenka, ki začenja znova. Postala je srce velike družine in dejavna članica župnije Svete Trojice ter slovenske skupnosti. Z mirno odločnostjo je sprejela zahtevno življenje rudarske žene. Vzgajala je štiri sinove, z enako ljubeznijo pa je skrbela tudi za moževega sina iz prvega zakona, potem ko je njegova mati umrla za rakom. Kot je lepo poudaril Alfonz, med otroki nikoli ni delala razlik. Preprosto je počela to, kar počnejo matere – skrbela je zanje, kuhala, neutrudno delala, jih spodbujala, molila zanje in držala družino skupaj.
Njen dom je postal zbirališče družine in prijateljev, kjer so obiskovalce vedno pričakali sveže pečeno pecivo, obilni obroki in prisrčna gostoljubnost. Družinski zamrzovalnik, se je z nasmehom spominjal Alfonz, je bil vedno poln štrudlja, potice in drugih dobrot – preprostega, a trajnega simbola njene radodarnosti in ljubezni.
Ko sem poslušal njegov govor, sem spoznal, da tetini največji dosežki niso bili povezani z javnim priznanjem ali visokimi nazivi. Njena veličina se je kazala v vsakdanjih dejanjih dobrote, vztrajnosti, vere in predanosti. Njeno življenje nas opominja, da je pravi pogum pogosto tih. Kaže se v tem, da človek kljub nepredstavljivim izgubam nadaljuje svojo pot, ohranja dediščino daleč od doma, ustvarja ljubeč dom in daje več, kot prejema.
Ko sem se ozrl po prostoru, nisem videl le žene, ki praznuje svoj stoti rojstni dan, temveč živ dokaz dediščine, ki jo je ustvarila. Njeni otroci, vnuki, pravnuki, sorodniki, sosedje in prijatelji so del te dediščine. Njihova navzočnost je bila najlepši odraz ljubezni, ki jo je vse življenje nesebično delila z drugimi.
Ko se je praznovanje končalo in sem se odpravil proti domu, sem s seboj odnesel veliko več kot le spomine na cvetje, fotografije in družinske pogovore. Odnesel sem globoko spoštovanje do žrtev in poguma tistih, ki so živeli pred nami. Tetino stoletje življenja je zgodba o preživetju, veri, odpornosti in neomajni ljubezni – zgodba, ki si zasluži, da jo ohranimo in pripovedujemo tudi prihodnjim rodovom.
Le malo ljudem je dano dočakati sto let. Še manj pa jih ta leta posveti ustvarjanju dediščine, ki še naprej navdihuje prihodnje generacije. Globoko sem hvaležen, da sem lahko prepotoval pot iz Ljubljane prek Bostona do Sudburyja in bil priča temu izjemnemu življenjskemu mejniku.
To ni bilo le praznovanje rojstnega dne. Bilo je praznovanje izjemnega življenja, družine, zgodovine in neomajne moči človeškega duha.
Naj Bog še naprej blagoslavlja mojo predrago teto, katere stoletje dobrote je obogatilo življenja vseh nas.
Vinko Zibelnik
Praznovanje 100. rojstnega dne moje tete Minke Končan
