Kdaj ste prvič prišli na OŠ Dobrova in kakšne so bile takrat razmere v šolstvu?
Na Dobrovi sem prevzel vodenje šole v letu 1961, ko se je tedanji upravitelj upokojil. Pred tem sem nekaj let poučeval na nižji gimnaziji v Stopičah pod Gorjanci. Šolanje naše generacije je bilo nekoliko krajše kot kasneje, saj je nižja gimnazija trajala tri leta, učiteljišče pa štiri leta. Tako sem še ne čisto polnoleten bil kot vsi učiteljiščniki po končanem šolanju z dekretom sekretariata za šolstvo poslan učit na Dolenjsko. S tem so šolske oblasti zagotavljale učitelje tudi najbolj odročnim hribovskim vasem. Potreba po kadrih je bila zelo velika, v manjših šolah so marsikje združevali učence iz več razredov in imeli kombiniran pouk.
Imel sem srečo, da so me po odsluženi vojaščini usmerili v študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kjer sem diplomiral iz geografije. Ko sem se javil na razpis in bil sprejet na Dobrovi, nisem poznal ne kraja, ne ljudi, vendar sem bil prijetno presenečen, saj me je šolski odbor takoj vključil v krajevne inštitucije in društva in mi dal vedeti, da računajo na moje aktivno sodelovanje ne le v šoli, temveč tudi v krajevnem življenju. To me ni prestrašilo, saj so nas že na učiteljišču vzgajali, da mora biti učitelj gonilna sila v napredku kraja, tako rekoč »deklica za vse«.
Kako se spominjate svojih prvih učiteljskih let?
Dobrova je imela popolno osnovno šolo s po enim oddelkom v vsakem razredu. V šoli se nas je vseh devet učiteljev odgovorno lotilo dela. Pouk je bil zahteven, saj so bili razredi veliki s po 36 učencev, kar je zahtevalo temeljito pripravo učitelja na pouk in iskanje vedno novih metod in sredstev, da je obvladoval razred. Na srečo so bili takrat učenci še zelo disciplinirani, učitelj pa je imel avtoriteto, ki so jo podpirali tudi starši.
Za boljše delo smo se nenehno izpopolnjevali na seminarjih, na medseboojnih hospitacijah in posvetovanjih ter študiju ob delu na višjih in visokih šolah. Tudi sam sem kasneje diplomiral iz pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Organizirali smo tudi predavanja za starše ter se vključevali v krajevne dejavnosti.
Poleg izvajanja predpisanega učnega programa smo izvajali še mnoge druge dejavnosti, ki so bogatile razvoj učencev. Postopno smo uvajali nove aktivnosti, kot na primer fotokrožek, mladi tehniki, folklora, taborniki, dramski in lutkovni krožek, šah, modelarstvo, vrtnarjenje, zlasti pa športne dejavnosti. Za folkloro smo kupili narodne noše za gorenjske, belokranjske in prekmurske plese. Pripravili smo proslave in druge svečanosti ob državnih praznikih in spominskih dnevih za vse krajane in skupaj z njimi.
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin iz časa ravnateljevanja na OŠ Dobrova?
Veseli me ves napredek v šolstvu, tako vsebinski kot materialni. Ko sem prišel na Dobrovo, so krajani v svojih hišah že imeli vodovod, le šola je zajemala vodo iz vodnjaka na šolskem dvorišču. Ena prvih nalog je bila zato napeljava vodovoda in s tem ureditev sanitarij na splakovanje. Stavba je bila potrebna obnove in skrbnega vzdrževanja, zato smo postopno zamenjali staro opremo, peči, tlake in drugo. Za potrebe pouka smo uvajali nove učne pripomočke, opremili majhno telovadnico, delavnico, kuhinjo in igrišče za košarko. Za poseben uspeh štejem leta 1974 zgrajeno novo šolo nad vasjo, ki jo je investirala občina Vič s samoprispevkom. Pri tem je sodelovalo tudi vse prebivalstvo šolskega okoliša s prostovoljnim delom pri urejanju okolice. Posebej so se izkazali starši, učenci od prvega do osmega razreda, kmetje, prevozniki in delovne organizacije v občini. Pred nekaj leti je bila ta šola obnovljena in dograjena z veliko športno dvorano.
Katere spremembe v šolstvu so vam najbolj ostale v spominu?
V osemnajstih letih mojega ravnateljevanja na Dobrovi se je v šolstvu marsikaj spremenilo. Tako je zakonodaja uvedla nove normative za delo. Namesto 36 učencev v razredu jih je bilo kasneje 28. S tem je bilo veliko lažje pomagati učencem, ki so se težje učili. Financiranje so razširili še na programe male šole, podaljšanega bivanja, šole v naravi, plavalne in smučarske tečaje, športna tekmovanja, izpite za vožnjo s kolesom in druge. Veliko več je bilo pomoči socialno šibkim učencem, od prehrane do letovanja.
Kolektiv OŠ Dobrova se je v času mojega ravnateljevanja povečal od začetnih 10 na 50 članov. Vsi skupaj od učiteljev, svetovalnih delavcev, kuharjev, hišnika in snažilk smo se trudili kar najbolje opravljati svoje naloge. Gotovo nismo v vsem in vedno najbolje uspeli, vendar smo bili predani svoji šoli, kraju in ljudem.
Zavod za šolstvo RS je leta 1975 eksperimentalno uvedel nov program z naslovom »celodnevna šola«. Glede na to, da smo imeli zelo dobre materialne in kadrovske pogoje, smo bili izbrani med prvimi štirimi šolami v Sloveniji za poskusno izvajanje programa. Ta je bil pripravljen tako, da so se od 8.–16. ure prepletali pouk, samostojno učenje, kosilo, odmor in interesne dejavnosti. Za učence je bil uveden šolski prevoz. Starši so bili s takšno organizacijo zelo zadovoljni, saj so učenci prihajali domov skupaj z njimi, vse šolske obveznosti pa so opravili v šoli v okviru samostojega učenja pod vodstvom učiteljev. Žal je bila celodnevna šola, ko je vključevala že 10 % vseh šol v Sloveniji, leta 1990 ukinjena.
Dogodek ali anekdota iz tistih let?
Kot posebnost naj omenim letovanje v Pacugu. Med počitnicami leta 1964 je šola organizirala štirinajstdnevno letovanje za 100 učencev s celotnim osebjem šole. Izvedli smo plavalni tečaj, imeli dopolnilni pouk z manj uspešnimi učenci, spoznavali pa so tudi posebnosti morja in življenja ob njem. Takrat je mnogo staršev obiskalo otroke ravno dan po hudem neurju, ko so bili podrti vsi šotori. Starši so nam pomagali pri postavljanju tabora in kasneje radi prispevali za obnovo letovišča, ko smo v okviru Zveze prijateljev mladine Vič zbirali sredstva.
Odnosi med učitelji, učenci in starši takrat v primerjavi z današnjimi časi?
Odnos med učitelji in starši je bil vedno spoštljiv. Zaupali smo si in skušali z medsebojnim sodelovanjem prispevati k istemu cilju – čim bolje usposobiti mlade za nadaljnje življenje. Učitelji in učenci smo imeli morda malo bolj formalen odnos, kot ga imajo danes, vendar smo tudi takrat bili osebno zelo vključeni v reševanje problemov vsakega posameznika.
Kaj bi svetovali današnjim učiteljem in ravnateljem?
Pedagoška teorija in praksa sta v nenehnem razvoju. Težko bi karkoli svetoval današnji generaciji učiteljev, saj so razmere bistevno drugačne. Ob razmišljanju kaj bi lahko spremenil, bi se predvsem usmeril v odnos do učencev. Spoštovati in upoštevati je treba vsakega otroka posebej in prilagoditi izobraževalni sistem tako, da bi bilo vsem učencem omogočeno napredovanje.
Osnovna šola je obvezna za vse, učenci in starši morajo to upoštevati. Upoštevati pa mora tudi šola in prilagoditi izvajanje programa tako, da lahko čimbolj napredujejo tako učenci, ki se težje učijo, kot nadarjeni učenci. Z diferenciranim poukom ni treba, da učenci ponavljajo razred, saj na ta način nekaterim nikoli ni omogočeno, da bi se seznanili z vsebinami predmetov v višjih razredih.
Kolektivu OŠ Dobrova želim tudi v prihodnje naj bodo skupaj s starši uspešni pri vzgoji in izobraževanju novih generacij in najdejo tudi osebno izpolnitev pri delu.
Bi ponovno izbrali učiteljski poklic?
V pedagoškem poklicu sem našel veliko zadovoljstva in ponovno bi ga izbral. Rad sem delal z mladino v prepričanju, da lahko z učitelji mlajši generaciji nudim ustrezno izobrazbo za nadaljnjo osebnostno in strokovno rast. Smisel sem našel tudi v tem, da s svojim delom lahko kar največ prispevam k družbenemu razvoju. Znanje je moč in pogoj za napredek.
Veliko se družimo z upokojenimi ravnatelji osnovnih šol v okviru Ljubljane. Ponosni smo na pomemben prispevek naše generacije na pedagoškem področju.
Kako danes preživljate svoj čas, kaj vas veseli, s čim se radi ukvarjate?
Leta 1995 sem se upokojil na OŠ Vič, eni večjih šol v Ljubljani, ki je vključevala 1200 učencev in 100 zaposlenih. Kmalu po upokojitvi sem se vključil v Društvo upokojencev Dobrova, kjer sem v okviru pohodniške skupine doživel veliko lepega. Prehodili smo vso Slovenijo podolgem in počez od najvišjih vrhov pa do najzanimivejših kotičkov naše prelepe domovine. S člani smo stkali pristna prijateljstva in z gibanjem na zraku v prijetnem vzdušju krepili svoje zdravje.
Veliko sva prehodila tudi z ženo in ožjimi prijatelji. Bila sva kar 20-krat na Triglavu in tudi na nekaterih gorah, kamor pohodnikov nisva upala peljati, saj je odgovornost prevelika. Do nedavnega sem rad smučal, sedaj veliko berem, rešujem križanke. Z ženo Mileno rada vrtnariva, hodiva v naravo in dneve preživljava v krogu svoje družine in prijateljev.
M. D., M. Č., F. M., J. D.
Foto: M. Č.
