V tokratni predstavitvi lokalnih pridelovalcev je bila v ospredju Kmetija odprtih vrat pri Bitencu iz Briš, le kilometer od Polhovega Gradca. Na njej živi in dela Vida Škof s partnerjem Robertom, pri delu pa jima pomagajo tudi Vidine hčere Veronika, Beti in Julija ter sorodniki, sosedje in prijatelji. Poleg skrbi za hlev, njive in travnike se posvečajo tudi turizmu ter ob koncih tedna po predhodnem dogovoru sprejemajo zaključene skupine. O delu in življenju na kmetiji smo se pogovarjali z gospodarico Vido.
Kdaj ste začeli z dejavnostjo in kaj vas je spodbudilo k začetku?
Na prostoru, kjer danes živimo, je živela moja babica, z družino pa smo živeli na Hrastenicah. Starša sta kupila kmetijo in zemljo od lastnika, sorodnika iz Kanade. Moja želja, že kot otrok, kot nekdo, ki je kmetijo večkrat obiskoval, je bila, da bi imela tukaj kmečki turizem. Ko smo gradili novo hišo, ki stoji še danes, sem bila stara 10 let. Stara hiša je bila v celoti podrta, po vzorcu stare pa zgrajena nova. Ohranili smo tako vrata kot portal stare hiše, skozi katere gostje in mi vstopamo še danes. Obnovljen je bil tudi hlev. Leta 1993 sva se s pokojnim možem Slavkom preselila na kmetijo, kjer sva začela z živinorejo, poljedelstvom in turizmom. Starejša hči je bila takrat stara 4 mesece. Družinsko življenje in delo sta se vedno prepletala med sabo.
Kaj pridelujete oz. izdelujete? Kje lahko kupci dobijo vaše izdelke/pridelke?
Kmetija je usmerjena v samooskrbo, pridelke imamo v veliki meri domače – od poljščin (krompir, česen, čebula…), zelenjave (šparglji, paradižnik, paprika, solata, kumare, por, koleraba, korenje, pesa, fižol, grah, buče, peteršilj…), sadja in jagodičevja (maline, ribez, jabolka, češnje, aronija, grozdje, drnulje… ) do zelišč. V prvi vrsti nam je pomembno, da svojim gostom na krožniku ponudimo čim več domačih pridelkov, zato vsako leto dodamo kakšen pridelek več.
Poleg vrta in njiv imamo tudi svoj rastlinjak. Sadike paradižnika in paprike vzgojimo sami. S prvimi posevki začnemo v rastlinjaku že v februarju, prvi pridelki so tako na voljo že konec marca oziroma v začetku aprila (odvisno od temperatur)
Pridelujemo različne vrste sirupov (bezgov, metin, aronijin, grozdni…), jabolčni sok, domače marmelade, kompote, paradižnikovo mezgo, česnov cvet in imamo tudi svoj domač zeliščni čaj.
Pridelujemo tudi svoje žganje; sadno in zeliščno, eden od njih je gin – Briše brin, za katerega smo letos in prejšnja leta na festivalu Dobrote slovenskih kmetij dobili zlato priznanje. Na festivalu Gin & Brin v Dutovljah leta 2025 je Briše brin osvojil zlato priznanje in prvo mesto v kategoriji London Dry ginov. V začetku oktobra 2026 smo na 4. Mednarodnem festivalu žganih pijač prejeli kar 4 zlata priznanja. Poleg obstoječega London Dry Gina in Briše Brina smo tokrat dodali še Old tom gin in Navy Strength. S tem smo osvojili prvo mesto v kategoriji gin.
Poleg poljedelstva se ukvarjamo tudi z živinorejo. Imamo 8-12 glav živine, kokoši, zajce.
Kako se povezujete z lokalnim okoljem, kje ste aktivni in kje vas ljudje lahko spoznajo?
Spoznajo nas lahko na lokaciji kmetije, kjer lahko kupijo tudi naše pridelke (trenutno česen, krompir) in izdelke, česnov cvet pa je na voljo tudi v Kmetijskih zadrugah Dolomiti.
Zakaj radi opravljate svoje delo?
Lepo je, če človek dela v naravi, v tako lepem okolju, kot so naši kraji. Sama sem zelo hvaležna prednikom, da lahko tudi jaz danes živim in delam tukaj. Smo v bližini Ljubljane, a v neokrnjeni naravi. Sama si polnim baterije takrat, ko lahko postrežem gosta, kot tudi, ko grem na njivo in v hlev. Prostega časa na kmetiji namreč ni.
S katerimi izzivi se najpogosteje srečujete pri svojem delu?
Veliko stvari je pogojeno z vremenom in temu se je treba ves čas prilagajati. Včasih je letina boljša, drugič slabša. Veliko je ročnega dela (česen in čebulo sadimo ročno). Izziv je tudi ta, da ni toliko spoštovanja do tega, kolikor je dela, saj danes praktično vse, še ceneje, ljudje dobijo v trgovini. Na srečo nas obišče vedno več ljudi, ki ceni in spoštuje domače in seveda občuti razliko v kvaliteti.
Katero obdobje je bilo za vas najtežje in kaj je bil vaš največji uspeh?
Med Covidom je bilo težko, ker kot kmečki turizem nismo mogli gostiti gostov, so pa k nam prihajali ljudje po kmetijske pridelke. Ob taki epidemiji spoznaš, kakšno vrednost ima samooskrba, kar pa je pustilo pomembno sporočilo svetu.
Kakšni so vaši cilji za prihodnja leta?
Cilj je, da gostu pomudimo čim več kakovostnih, domačih izdelkov. V izziv nam je tudi vsako leto dodati kaj več, predlani smo posadili 30 visokodebelnih jablan, lansko leto pa nasadili dren.
Kaj si želite za prihodnost dejavnosti?
Želela bi si, da bi ljudje bolj cenili zemljo, saj je to dobrina, s katero lahko preživimo. To se je zelo dobro izrazilo med epidemijo.
Manca Dolinar
Foto: Kmetija pr’ Bitenc
