Društvo za gozdno pedagogiko in aktivnosti v naravi Gozdne čarovnije je letos na Brišah gostovalo četrto leto in člani društva so pripravili štiri taborniške tedne za osebe s posebnimi potrebami (otroci, mladostniki ter mlajši odrasli do 28. leta). Ob podpori strokovnih delavcev, spremljevalcev in prostovoljcev je vsak lahko sodeloval po svojih zmožnostih.
Na Brišah so se nekatera taborniška jutra začela že ob petih. Otroci, ki so se prebudili prvi, so z odraslimi skuhali zeliščni čaj, poležali v travi in poklepetali v visečih mrežah. Dan se je začel počasi, s časom za bližino in pogovor, nato pa je sledil čas za domišljijo.
V gozdu so otroci skupaj z odraslimi gradili prostor za igro. Veje so postajale stene skrivališč, hlodi del poligona, domišljija pa je povezovala vse skupaj. Otrokovim predlogom so spremljevalci prisluhnili in program sproti prilagajali.
Veliko pozornosti so namenili trenutkom, ko je bilo nekaj težko. Včasih je otrok potreboval pomoč pri obuvanju, drugič pogum za prečkanje poligona. Spremljevalci so skušali prepoznati, kdaj naj ponudijo roko in kdaj naj počakajo, da otrok poskusi sam. Kot so poudarili v društvu, so vsakega otroka sprejeli takšnega, kot je, ter skupaj z njim iskali poti do večje samostojnosti.
Veselje ob uspehu se je pokazalo tudi pri delu z lesom. Otroci so ob ustrezni pomoči žagali, brusili in sestavljali izdelke, ki so jih ob koncu odnesli domov. Otroci pa so ob tem dobivali široke nasmehe in žareče oči, ko jim je uspelo nekaj, kar je prej predstavljalo izziv. V izdelani pručki je bilo tako tudi veliko vztrajnosti in ponosa.
A najlepši del taborov niso mostovi, bivaki ali izdelki, ki jih naredijo. Najlepše je opazovati, kako se med otroki, ki se ob prihodu še ne poznajo, počasi stkejo prijateljstva. Otroci so si pomagali, se učili dogovarjanja, delili veselje ob novih izkušnjah in sočutno vključili v igro prav vsakega. Na teh taborih je veliko sprejemanja situacij takšnih kot so, tako s strani otrok kot vseh odraslih. Vsako leto se srečujejo z novimi izzivi, pridejo tudi težji trenutki, ampak jih spoštljivo rešujejo sproti. Ni pričakovanj kakšni moramo biti, so predvsem iskreni in srčni momenti, ki zažarijo. Ker v gozdu ni pomembno, kdo je najhitrejši, kdo zna najlepše plezati ali kdo prvi pride čez most.
Prav ob takšnih trenutkih je bilo po besedah organizatorjev največja vrednost tabora: ko je otrok ob podpori drugih odkril, da zmore nekaj novega, in se že veselil naslednjega poskusa. Vsak tabor je vedno zgodba zase, tako za organizatorje kot tudi za otroke. Razlog, da se vsako leto znova srečajo pa je v odkrivanju neznanega in v dobrem počutju, ki ga skupaj ustvarijo.
M. D., Barbara Marič
Foto: Barbara Marič; Fotografije so zaradi varovanja zasebnosti udeležencev prirejene z uporabo umetne inteligence
