Turobni jesenski popoldnevi so še kako prikladni za prijetna druženja ob skodelici čaja in zanimivih pogovorih. Naše čajanke so vedno tematsko obarvane, najpogosteje pa nam člani društva predstavijo svoja potovanja in doživetja z različnih koncev sveta. Tudi tokrat je bilo tako. V sredo, 11. novembra 2026, nas je gospod Miro Brumat popeljal v daljni Afganistan, deželo številnih nasprotij, bogate zgodovine in starodavnih tradicij. Zanimanje za srečanje je bilo izjemno, saj se nas je zbralo kar 41 vedoželjnih članov, tako da je naš društveni dom skorajda pokal po šivih.
Afganistan je gorata celinska država na stičišču Srednje in Južne Azije, ki jo zaznamujejo mogočna gorovja, prostrane puščave, bogata kulturna dediščina in burna zgodovina. Gospod Miro je na svojem štirinajstdnevnem potovanju prepotoval precejšen del dežele. Iz Kabula je poletel v Kandahar, od tam pa z avtomobilom nadaljeval pot do Herata. Z letalom se je vrnil v Kabul in nato poletel proti severu, v Mazar-i-Šarif. Sledilo je še potovanje z vozilom po severnem delu države in nazadnje vrnitev z letalom v Kabul.
Svojo zanimivo pripoved je ves čas bogatil s številnimi fotografijami in videoposnetki, ki so nam približali pokrajino, mesta, ljudi in njihov vsakdan. Posebej zanimiv je bil opis kaotičnega prometa, kjer se zdi, da vsak vozi po svoje, a kljub temu na svojem potovanju niso bili priča niti eni prometni nesreči. Presenetila je tudi čistoča dežele, saj ob poteh in v krajih, ki jih je obiskal, skorajda ni bilo opaziti odvrženih smeti. Manj spodbudna pa je podoba življenja žensk, ki imajo zelo omejene možnosti izobraževanja in številne druge omejitve. Zanimiva so bila tudi srečanja z domačini, ki so bili sprva nekoliko nezaupljivi, ko pa je začetna zadržanost popustila, so pokazali veliko prijaznosti, srčnosti in gostoljubnosti.
Afganistan je dežela velikih nasprotij. Ponekod se zdi, kakor da se je čas ustavil in življenje še vedno teče po stoletja starih običajih, drugod pa večja mesta razkrivajo sodobnejšo podobo države. Njegovo zgodovino so zaznamovali številni spopadi, politični pretresi in težke življenjske preizkušnje. Kljub temu prebivalci ohranjajo svojo kulturo, tradicijo, ponos in navezanost na domačo zemljo.
Ob pripovedovanju smo tako spoznavali Afganistan nekoliko drugače, kot ga običajno poznamo iz televizijskih poročil – ne le kot deželo vojn in nemirov, temveč tudi kot deželo izjemnih naravnih lepot, bogate tradicije in ponosnih ljudi, ki kljub težkim življenjskim preizkušnjam ohranjajo svojo kulturo in običaje.
Po zaključeni predstavitvi smo druženje nadaljevali ob čaju in okusnih prigrizkih. Tokrat smo se Afganistanu približali tudi skozi kulinarično doživetje. Poskusili smo namreč doma pripravljen »približek« tradicionalne afganistanske jedi bolani, nekakšnega polnjenega ploščatega kruha s porom in skuto, ter ocvrte žepke, polnjene s skuto in peteršiljem. Tako je naše srečanje dobilo še prav poseben pridih.
Gospodu Miru Brumatu se iskreno hvala, da nam je predstavil daljni Afganistan kot ga je doživel on.
Naša novembrska čajanka je bila še en dokaz, da za zanimivo potovanje ni vedno treba od doma. Včasih zadostujejo dober pripovedovalec, radovedni poslušalci, skodelica čaja in nekaj domačih dobrot.
Za DU Log: DamijanaT.





