Oktober je bil mesec ozaveščanja o ADHD, motnji pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo. O njej danes slišimo pogosto, a prav zato se okoli nje nabira veliko napol resnic. Starši se sprašujejo, ali so kaj zamudili, učitelji iščejo načine, kako v polnem razredu doseči otroka, ki ne zmore sedeti pri miru, otroci pa pogosto najprej slišijo le to, kaj počnejo narobe. Zato je prav, da povemo, kaj o ADHD danes res vemo.
ADHD ni izum sodobnega časa. Zdravniki so ga opisovali že konec 18. stoletja. Svetovna federacija za ADHD je leta 2021 skupaj z več kot osemdesetimi strokovnjaki iz 27 držav objavila 208 sklepov, ki temeljijo na najzanesljivejših raziskavah. Po njih ima ADHD približno šest otrok in mladostnikov od sto ter dva do trije odrasli od sto. Motnjo povzroča prepletanje številnih dednih in okoljskih dejavnikov, od katerih ima vsak le majhen vpliv. Z drugimi besedami, ADHD ni posledica slabe vzgoje in ni dokaz, da se otrok ne trudi.
Najpogosteje opazimo dečke, ki svoj nemir kažejo navzven. Ne zmorejo dolgo sedeti, se presedajo in vstajajo, težko počakajo, da pridejo na vrsto, skačejo v besedo in odgovorijo, še preden je vprašanje do konca izrečeno. Hitro se razjezijo in prav tako hitro pozabijo, kar jih je razburilo. Takega otroka razred, učitelj in starši opazijo takoj. Manj vidna, a enako pomembna je druga plat ADHD, nepozornost. Otrok dela napake iz nepazljivosti, deluje, kot da ne posluša, izgublja stvari, pozablja naloge in se izogiba delu, ki zahteva dolgotrajen miselni napor. Tega otroka pogosto spregledamo, ker nikogar ne moti.
Prav zato pogosto spregledamo deklice. Raziskave kažejo, da imajo deklice z ADHD v povprečju manj izrazito hiperaktivnost in pogosteje prevladujočo nepozornost. Njihov nemir se obrne navznoter. Sanjarijo, so neorganizirane, pozabljive, njihove stvari so v neredu, v mislih so drugje, navzven pa se trudijo delovati mirno in prilagojeno. Pogosto jih spremljajo tesnoba in ponavljajoča se vedenja, s katerimi se skušajo pomiriti, na primer grizenje nohtov, trganje kožice okoli nohtov ali grizenje ustnic. Velika danska raziskava z več kot 50.000 otroki je pokazala, da deklice z izrazitimi znaki ADHD precej pogosteje kot dečki ostanejo brez diagnoze. Pregled 18 raziskav, objavljen v reviji Pediatrics, je ugotovil, da imajo deklice z ADHD v primerjavi z vrstnicami brez te motnje več kot trikrat večje tveganje za anksiozno motnjo in več kot štirikrat večje tveganje za depresijo. Deklice si težave tudi pogosteje pripisujejo same sebi in mislijo, da so lene ali neumne. Zato pri njih ADHD pogosto odkrijemo šele v odrasli dobi ali pa ga zamenjamo s tesnobo in depresijo.
Zakaj se nam zdi, da je otrok z ADHD vedno več? Slovenska raziskava, objavljena leta 2015, je pokazala, da se je število novih diagnoz med letoma 1997 in 2012 več kot podvojilo, hkrati pa ugotovila, da je bil ADHD pri nas v primerjavi z zahodnimi državami še vedno premalo prepoznan. Porast torej v veliki meri pomeni, da otroke bolje opazimo, ne da jih je čez noč toliko več. Diagnoza ni rezultat enega vprašalnika ali enega pogovora, ampak celostne ocene, pri kateri sodelujeta pedopsihiater in specialist klinične psihologije. Ni namreč vsaka nemirnost ali raztresenost že ADHD.
Kanadski zdravnik Gabor Maté, ki je več kot dvajset let delal v družinski medicini, nato pa več kot desetletje z ljudmi z odvisnostmi in duševnimi stiskami, ima ADHD tudi sam in je oče treh otrok z isto diagnozo. V knjigi Raztreseni um, ki je izšla tudi v slovenščini, opominja, kako zelo na otrokov razvoj vplivajo odnosi, občutek varnosti in sprejetosti. Raziskovalci se z njim ne strinjajo v vsem, saj dednosti pripisujejo večjo vlogo, kot ji jo daje on. V eni stvari pa so si edini. Okolje, ki otroka razume in ga ne obsoja, lahko odločilno spremeni njegovo pot.
Otroci z ADHD so pogosto bistri, radovedni, ustvarjalni in polni idej. ADHD ni merilo inteligence, zato med njimi najdemo tudi zelo nadarjene otroke. Toda brez prave usmeritve svojih zmožnosti pogosto ne razvijejo. Ker več let poslušajo predvsem opozorila, začnejo verjeti, da so slabi. Neprepoznan in neobravnavan ADHD poveča tveganje za šolski neuspeh, osamljenost, odvisnosti, tesnobo in depresijo. Ista spoznanja pa prinašajo tudi upanje. Ko otrok dobi ustrezno pomoč, se ta tveganja izrazito zmanjšajo. Preventiva je zato veliko bolj učinkovita od kasnejšega popravljanja posledic.
Kaj pomaga? Britanske strokovne smernice NICE za mlajše otroke kot prvi korak priporočajo skupinske programe za starše, za starejše otroke pa podporo staršem v skupini, ki naj ne čaka na uradno diagnozo. Smernice posebej poudarjajo, da vabilo v tak program ne pomeni, da so starši slabo vzgajali, in opozarjajo, da se starši otrok z ADHD pogosto počutijo osamljene. Pri šolskih otrocih lahko pedopsihiater po skrbni presoji predlaga tudi zdravila, ki so se v raziskavah izkazala za varna in učinkovita. Pomoč je najuspešnejša, ko pri njej sodelujejo družina, šola in strokovnjaki.
Staršem želim povedati, da niso krivi in da niso sami. Otrok z ADHD potrebuje jasna pravila, predvidljiv dan, veliko gibanja in predvsem odraslega, ki v njem vidi več kot njegove težave. Učiteljem, ki vsak dan iščejo poti do takih otrok, se zahvaljujem. Kratka navodila, sprotna pohvala, možnost premora in sedež blizu učitelja so majhne stvari, ki otroku pomenijo zelo veliko. Ob tem naj bodo pozorni tudi na tihe deklice in dečke, ki v klopi sanjarijo in nikogar ne motijo. Inkluzija ni samo mesto v razredu. Inkluzija je občutek otroka, da tja zares spada.
V Društvu močnih src – Most podpore z otroki, starši in učitelji, ki se srečujejo s posebnimi potrebami, delamo že vrsto let. Staršem nudimo podporo in skupino, v kateri se pogovarjamo prav o teh vprašanjih, si izmenjujemo izkušnje in iščemo rešitve, ki delujejo v vsakdanjem življenju. Če ste v članku prepoznali svojega otroka, učenca ali sebe, se nam oglasite. Skupaj lahko poskrbimo, da bo posameznikova drugačnost postala njegova moč.
Ob koncu leta vsem otrokom, staršem in učiteljem želimo mirne in tople decembrske praznike. Naj bodo dnevi počasnejši, objemi daljši in pričakovanja manjša. Posameznikom z ADHD lahko praznična gneča, hrup in spremenjen ritem pomenijo veliko obremenitev, zato jim podarimo predvsem nekaj tihih trenutkov, predvidljiv dan in občutek, da so ljubljeni takšni, kot so. Srečno in pogumno v novo leto.
Bogdana Mikša, socialna pedagoginja in specialistka zakonske in družinske terapije, Društvo močnih src – Most podpore, [mostpodpore@gmail.com]

