Dan dreves

Dan dreves

Visoka in vitka sem, merim celih dvajset metrov, čez pas pa meter dvajset, moje telo je hrapavo, oblečena sem v zlatorumeno obleko, ki jo bom zdaj zdaj izgubila. Moja koža je prav takih barv kot zebra in tudi moje ime ima iste črke kot ta črtasta žival. Ali veš, kdo sem?

Drugošolci smo imeli prav poseben dan, saj smo celo dopoldne opazovali drevesa in se pogovarjali o njih. Dan smo začeli z manj znano različico pravljice o zlatih jabolkih in ga nadaljevali v šolskem parku. Ta nudi življenjski prostor nekaterim listavcem, ki so sicer naša domača gozdna drevesa, pa tudi tujerodnim vrstam.

Pod oknom našega razreda so posajene visoke breze. Poleti poskrbijo za prijeten hlad v učilnici, pozimi pa opazujemo ptice v krošnjah golih vej in vejic. Izbrali smo najvišjo brezo in poskusili izvedeti čim več o njej. Z gozdarskim križem smo izmerili, da je visoka dvajset metrov, izmerili pa smo tudi obseg njenega debla. Z voščenimi barvicami smo na papir posneli odtis lubja in brezinih listov. Prijeli smo se za roke, obkrožili prostor do roba njene krošnje in korenin ter raziskali tla. Ta so pod brezo sicer pokrita s peskom, vendar smo našli veliko različnih stvari: listje, mah, izgubljeno ptičje pero, sončnične lupine, semena in smeti. Med opazovanjem se je v njeno krošnjo z zlatorumenimi listi usedla vrana – domovala je tudi v naši pravljici, le da so se v krošnji jablane skrivali zlati plodovi.

Naše drevo bomo spremljali tudi v prihodnjih letnih časih. Opazovali bomo, kako ga bo čas oblačil v različne barve in komu bo gostoljubno ponudilo zavetje svoje krošnje.

Učenci 2. a in 2. b z učiteljicama Ireno in Mojco