V Horjulu so se ob 115. obletnici rojstva pisateljice Kristine Brenkove poklonili njeni zapuščini s posebnim dogodkom, ki je povezal spomine, literaturo in več generacij domačinov. V torek, 10. novembra, so pri Matičkovi hiši slovesno odprli pot »Naš grič«, poimenovano po eni od njenih črtic, in se skupaj podali do Kristinine hruške.
V Horjulu so se ob 115. obletnici rojstva pisateljice Kristine Brenkove poklonili njeni zapuščini s posebnim dogodkom, ki je povezal spomine, literaturo in več generacij domačinov. V torek, 10. novembra, so pri Matičkovi hiši slovesno odprli pot »Naš grič«, poimenovano po eni od njenih črtic, in se skupaj podali do Kristinine hruške.
Dogodek so pripravili člani Literarnega krožka Kristine Brenkove – Društva upokojencev Horjul v sodelovanju z učenci Osnovne šole Horjul pod mentorstvom Mojce Podobnikar. Zbrane je pri pisateljičini rojstni hiši nagovoril idejni vodja dogodka Matko Zdešar, ki je ob tej priložnosti obudil spomine na Kristino in njeno povezanost z domačim krajem. Njegovo pripovedovanje je bila tudi priložnost, da so se udeleženci spomnili, kako pomembno mesto ima pisateljica v zgodovini in življenju Horjula.
Po odprtju poti so se udeleženci odpravili proti griču, kjer je potekal kulturni program. Pri njem so sodelovali upokojenci – člani literarnega krožka Kristine Brenkove DU Horjul in učenci Osnovne šole Horjul. Z branjem in glasbenimi vložki so se poklonili pisateljici ter pokazali, kako njena dela povezujejo mlajše in starejše generacije.
Prav medgeneracijsko povezovanje je eno od pomembnih poslanstev Literarnega krožka Kristine Brenkove. Njegovi člani skupaj z učenci in knjižničarko berejo njena dela, se o njih pogovarjajo in jih tako ohranjajo živa tudi med mladimi.
Po kulturnem programu so se udeleženci vrnili proti kozolcu, kjer so si ogledali etnološko zbirko »Na Staje« Janeza Kogovška. Druženje se je nadaljevalo ob pogostitvi.
Kristina Brenkova v Horjulu ni le pomembna pisateljica, temveč tudi del skupnega krajevnega spomina. S tovrstnimi dogodki domačini dokazujejo, da njene zapuščine ne ohranjajo zgolj kot spomina na umetnico, ampak jo želijo približati tudi prihodnjim generacijam. Ob tem ostaja živa tudi želja, da bi čimprej obnovili njeno rojstno hišo in ji dali novo življenje.«
Irena Pfundner
Foto: Dušan Mašič



