V okolici Borovnice je kar veliko jam, najlepša med njimi pa je gotovo Golobja jama z dolžino 204 m in 67 m globine.Nekatere so tudi daljše, velika večina pa precej krajših. Na tem področju le redko odkrijemo novo jamo, zato smo posebej presenečeni, če vendarle najdemo kakšen skriti biser v okolici Borovnice. In eno tako odkritje je opisano v nadaljevanju.
Le kaj naj jamar počne ob dolgih zimskih večerih? Hja, išče nove vhode iz udobja domačega kabineta, seveda! To nam zadnja leta omogočajo podatki, pridobljeni z laserskim skeniranjem terena z letala (LIDAR). Tudi lanska zima je prinesla kakšen takšen večer in nato naslednji vikend vznemirjenje ob preverjanju najdenega na terenu. Večina potencialnih točk je seveda »strel v prazno«, a kakšen zadetek pa vendarle je. Pravzaprav kar šest, kar je velik iztržek za tako dobro preiskan teren, kot je nad Borovnico.
Najdbe so nato samevale skoraj pol leta – toliko časa smo iskali skupni termin z novimi tečajniki in pripravniki, da jih že od začetka uvedemo v vznemirljivost odkrivanja novega. V začetku junija smo vendarle našli prosto nedeljsko popoldne za ogled nekaj novih brezen okoli Ljubljanskega vrha. Brezna na tem področju običajno niso ravno globoka in razvejana,tako da smo imeli v planu ogled vsaj treh.
In šli smo v prvo, ki je po zvoku vrženega kamna še največ obetalo – kakšnih 12 metrov pa že bo, da ne bo navdušenje prehitro zamrlo. Na brezno na tem področju je pred leti ob sečnji naletel gozdar in nekdanji jamar Jure Leben, vendar ga takrat nismo našli. Po praktičnem prikazu čiščenja in opremljanja nas je po dvanajstih metrih res čakalo dno, od tam naprej pa zavit strm meander – jama gre naprej! Po nekaj metrih smo prišli do nove črnine – vsaj 25 metrov bo še šlo. To je bilo veselja! Ob spustu smo opazovali še novi horizontalni nadaljevanji, ki smo ju pustili za naslednjič.
A dno brezna še ni bilo tudi konec jame. Nekaj metrov višje je bilo zasigano okno, za njim pa dvorana, polna kapniških tvorb, nekaterih tudi prav velikih. Vodoravno nadaljevanje je pripeljalo do blatno-skalne stopnje, ki smo jo splezali in opremili; od tam se je odprla nova dvorana s 25-metrskim kaminom nad njo. Navzdol je vodilo novo brezno, sprano od kapljajoče vode. Prava jamarska sreča se je razbohotila v nas. Ker nam je zmanjkalo vrvi (se še ni zgodilo na tem področju), smo obrnili in nadaljevali z raziskovanjem naslednji vikend.
Brezno se je na dnu nadaljevalo naprej navzdol – ozko, vendar še prehodno. Nato pa spet razširitev in spust do dvoranice s potočkom in tolmunom. No, tu se je začasno vendarle ustavilo. Kamen skozi ožino je letel naprej in domišljija je seveda naredila svoje – mogoče bo šlo še sto metrov. Raziskali smo še višje ležeče horizontalne odcepe ter jamo izmerili.
Kopaška akcija naslednji vikend je prinesla novo nadaljevanje. Žal bolj borno – nekaj metrov horizontale in osem metrov brezna. Tu se je zares ustavilo; voda je odtekala v špranje, prepiha, ki sicer nakazuje nadaljevanje, pa ni bilo. Kot že tolikokrat se je izkazalo, da je jamarska domišljija mnogo večja od še tako dolge jame. Morda nas čaka nadaljevanje v dveh kaminih, ki smo ju še pustili neraziskana.
Jama je trenutno dolga 157 m in globoka 63 m. Ker je raziskovanje jame potekalo ravno v času valete v borovniški osnovni šoli in smo bili vsi na svoj način vključeni vanjo, smo jamo poimenovali Valeta. Jamarili so Matevž Jevnikar,Klemen Jevnikar, Erazem Svete in Peter Svete.
Če se želiš priključiti jamarjem in odkrivati nove podzemne svetove, nas poišči na Facebooku ali nam piši na jk.borovnica@gmail.com.
Peter Svete, Jamarski klub Borovnica


