Včasih pridejo stvari v življenju, ki se jih radi spominjamo. Prvi športni dan prvošolcev generacije 2026/27 v osnovni šoli Polhov Gradec bo tak. Vsaj, upajmo. Veseli smo bili stari, mladi in najmlajši. Zjutraj nas v novi dan ni popeljala megla kot prejšnje dni, ampak nas je pozdravilo nekoliko hladnejše jesensko sonce. Ko so se mladinčki (pazite: mladinčki, ne mladički, pri nas doma jim tako rečemo) pokazali iz garderobe, so najprej pogledali, če je med čakajočimi pred šolo kdo od staršev ali pa od dedkov in babic. Kar počaščeni smo bili, da so nas povabili. Otroci so se držali za roke in se v koloni napotili proti Ravneku. Pazili smo, da med pari ni bilo »lukenj«, kar pomeni, da se vrsta ni pretrgala. Ja, tako je treba govoriti, da otroci razumejo, za kaj gre. Prvi postanek je bil na Ravneku pri koči. Malica je dobro dela. Po tleh ni bilo ovitkov, papirčkov ali ostankov od sokov, ko smo odšli, saj sta pred tem učiteljici opozorili, da je treba paziti na okolje. Pot pod noge in že smo bili pri Mehačku. Spet smo se podprli; otroci so si med seboj ponujali piškote, bonbone, domače krhlje. Pomahali so tistim, ki so se povzpeli na Lovrenc. Potem pa spet v dolino. Zdaj pa po cesti navzdol. Otroške sile so se razvnele, slišati je bilo čebljanje, hihitanje, smejanje, pa nič javnega negodovanja, da so utrujeni; videti je bilo celo prijateljsko trepljanje po rami. Oranžne kape so se svetile v soncu; res so nekoliko velike, a je že prav, saj bodo prišle prav za skupinske izlete še naslednja leta, ko bodo glavice še nekoliko zrasle. Pa še nekaj smo opazili. Vozniki, ki so pripeljali mimo, so razumevajoče zmanjšali hitrost, obraz pa se jim je razširil v vesel nasmeh. Radi gledamo take otroške prizore. Prvi športni dan prvošolcev 2026/27 bo zapisan v lepe spomine. Hvala vsem, otrokom, učiteljicama Darji Pelko in Tanji Metež Omerzel, spremljevalcem, lepi naravi in sončnemu dnevu.
Milka Bokal