Letošnje vroče poletje, ki ga je Zeus Gromovnik (malo v slogu zelo uspešno filmske upodobitve Odisejevega neskončno dolgega vračanja v Itako) v teh dneh milostno poškropil z dolgo pričakovanim dežjem, je bilo, lahko rečemo, tudi leto kač. V peklenski vročini jih je bilo opaziti predvsem na samotnih gorskih poteh, nesrečniku je celo uspelo, da je kačo zagrabil za njen ozki život, misleč, da gre za drevesni oprimek. Prikazali so se dolgo pogrešani gadje, celo modrasi so prišli na spregled, zlokobna bitja, ki kar skočijo nate, edino za laškega gada, tretjo slovensko strupenjačo, nisem čisto prepričan, da ga je kdo videl, ker je itak tako redek, da ga le redki poznavalec spazi v samem zakotku zahodnih Julijcev. Debeli hrib, ki se včasih zdi res prav zastavna hribovska gmota, v svoje mešane gozdove privablja pohodnike tako z Dobrove in njenih bližnjih Komanije, Draževnika, Razorov in Podsmreke, po domače Šmartne, kot tudi iz Žej, ki so del slavne mestne občine ljubljanske, pa seveda iz Kozarij od Gorjanca proti beli Luwigani in ne nazadnje z vesoljne Brezovice. Brezovičani se na Debeli hrib povzpnejo nad dolino starodavnega radenškega Potoka ali pa se ob hudourniku Radni podajo v njegovo širno povodje. Letos je sicer malo manjkalo, da bi tudi Radenščica presahnila, vendar pa se sceja z dveh bregov vanjo toliko vode, da suši preprosto ni uspelo. Tudi hladna voda iz pipe pri Bike parku Radna, ki jo napaja nekdanji vaški vodovod, ni nikoli presahnila. Ko torej vneti pohodnik drugič prečka Radno in se ob njenem vodnatem pritoku poda čez Kozarško hosto, pride naposled do magistrale, ki čez greben povezuje Križ oz. Javko vse tja do Debelega hriba. Seveda je treba poudariti, da še pred strmim vzponom Brezovičan vstopi na področje sosednje prostrane občine Dobrova – Polhov Gradec, kjer so lastniki večidel z Dobrove oz. prej omenjenih dobrovških enklav. Malo je treba stopiti na levo v lahen klanec, ob poti pozdravijo oznake Cankarjeve poti, ki bo letos pognala trumo z Rožnika proti sanjajoči vrhniški Trojici 12. kimavca, ker se je maja vreme tako nesramno sfižilo, da ni bilo za nikamor, kaj šele da bi koračil proti prečudnemu kraju. No, in potem se pride počasi do odcepa proti Gradišču, tam pa nas pozdravi lična tablica z vdolbenimi črkami “Gadov klanec”. Ker sem avtor precej pogost obiskovalec bližnjega Gradišča, pravzaprav mi že kar nekaj let uspeva 100- in večkrat priti na vrh starodavnega domovanja prevzetne grofice, kakor pravi legenda, mi je ime dolgo časa zvenelo v glavi, češ kdo si je drznil kar malo na svojo roko poimenovati precej oster klanec za Gadovega in da se je to ime potem še znašlo na zemljevidih. Razsvetlil me je brezoviški rojak, neumorni Roman Tomc, ki z velikim veseljem in zgledno skrbi za markacije na Pentlji, naši brezoviški obhodnici – ta se na svojih skrajnih mejah poda tudi v sosednji občini. Roman mi je bil povedal, da je poimenovanje povezano s kačami, ki so se v vročih poletnih dneh sončile nad skrilastim usekom in zavdale morda tudi konjem, ki so le stežka sopihali v strmi klanec na razpotje med Gradiščem in Strmico. Ubogi konjički so se le stežka otepali muh, ki so jim rojile okoli repa in grive, tu pa so nanje prežale še strupene kače. Zaman so sanjali o hladni vodi potoka Radna, ki je prek Mrzlih studencev in Kamnišce privrel iz izvirkov, prav blizu izvira drugega brezoviškega potoka, namreč Drobtinke. Naj povem, da je Robert Bokavšek, ki je letos izdal svojo brezoviško zgodovino, v svojem raziskovanju našel še drugo, starinsko ime za potok, ki nosi ime po kmetu Drobentinu v dolini pod brezoviško cerkvijo puščavskega sv. Antonija, tako starodavno, da ga kar težko najdem v Bokavškovih bukvah. Mislim, da ima avtor še nekaj izvodov te knjige, z veseljem pa vas bodo usmerili k njemu v Kašči Mrlačnik; spotoma pa si lahko še privoščite kaj slastnega za pod zob in sušno grlo, ker je Kašča od predvčerajšnjim spet odprta. V Robijevi knjigi je najti še veliko več brezoviških ledinskih imen, tako da je kaj zanimivo čtivo. Seveda pa sem glede Gadovega klanca povprašal tudi Mazovčevo Fani iz Žej, katere pokojna babica je bila Vrbajnove sorte in je tudi vedela kaj povedati o gadih in konjih, pa tudi Krštofova Janko in Toni bi se morda česa spomnila. Toni sem srečal nenadejano, natrosila mi je toliko rodoslovnih povezav, da mi je kar glavo zavrtelo, njenega brata pa še nisem uspel ogovoriti. No, Gradišče, ki ga že nekaj časa diči zadnja postaja poti “Zven zaklete grofice”, je letos uspelo doseči čarobno številko 3000 vzponov v aplikaciji Planinc, tritisoči vzpon pa je uspel Janezu iz Žej. Aplikacija, ki jo je kot projekt za konec tedna ustvarila skupina programerjev iz Idrije, že dolgo časa razveseljuje planince na vrhovih po vsej Sloveniji in tudi čez mejo. No, za Gradišče moram pripomniti, da sem v zadnjih dnevih sam prispeval kar precejšen delež, saj mi je vrh zelo pri srcu; Debeli vrh zaostaja kar za kakšnih 900 vnosov. Težko je oceniti celotno številko pohodnikov, ki v enem letu prispe do lesenega gradiča, ki ga je postavila skupina iz Zavoda Škrateljc ob sodelovanju občine Dobrova – Polhov Gradec in KS Dobrova. Vpisov v vpisno knjigo vrha v zeleni skrinjici (to je pred leti priskbel Andrej Končan iz Draževnika) je vsako leto kakšnih 1000, podobno je število vpisov v knjigo v skrinjici obhodnice Pentlja, veliko ljudi pa se ne ukvarja prav veliko s pisarijo in zgolj uživa v čistem zraku, kreketanju kavk nad visokimi borovci in pogovoru z znanci in prijatelji. Tudi sam sem na Gradišču srečal že toliko novih znancev, da sem res prav vesel in kadar koli podpišem trditev, da je Gradišče nad Dobrovo zares vrh, ki povezuje, in to že od časov Rimljanov. Dvojni nasip namreč izpričuje, da je bilo tukaj prazgodovinsko gradišče, kjer verjetno ni bilo zidanih stavb, verjetno pa so stale lesene, kakršna je ta, ki od nedavnega spet krasi vrh Gradišča nad Razori (to pa je ime, ki ga uporabljajo arheologi). “Ubi bene, ibi patria” – “Kjer je lepo, tam je dom” bi rekli Rimljani, pa verjetno tudi moj drenovški rojak Franci Novak, po domače Betinov, ki ga je ljubezen pripeljala z Drenovega Griča v Podsmreko, kakor mene z Loga na Brezovico. Ja, moja stara mama Pepa je bila z Drenovega Griča, odtod ta navezava na Drenovo Gorico, najini pogovori s Francijem na Gradišču pa včasih zadobijo prav epske širine, ki stopijo ob bok Homerjevim gostobesednim epom (no, tole je bolj debela laž, kakršne je bil sposoben lokavi zvijačnik Odisej). In povsem za konec te kačjelike epopeje: na Medvedjem Brdu v teh igrajo igro po filmu “Vesna”, lansko leto pa je bila na vrsti odlična komedija “To so gadi”. Med Medvejce se v teh poletnih večerih zgrinjajo množice od blizu in daleč, vredno se je podvizati tja, na vrsti je še kakšnih 5 ponovitev. In še to: na gadovem klancu pa ni več gadov, le kuščarice, po domače martinčki se sončijo na permokarbonskih skrilavcih. Zatorej brez skrbi in na svidenje na Gradišču!
Miha Rus
