Hiša Stara cesta 1 na Vrhniki in »orientalski slaščičar« v zgodnji socialistični Sloveniji

Simona Kermavnar

Stara cesta

Stara cesta je ena najstarejših in zgodovinsko najpomembnejših vrhniških ulic. Po njeni trasi je že v rimskem času potekala glavna cesta Logatec–Vrhnika–Ljubljana, Via publica Aquileia–Emona, odsek mimo Navporta.[1]  Njeno današnje ime se je uveljavilo v povezavi z razvojem nove prometne povezave med Vrhniko in Planino v začetku 19. stoletja (1806).V starejših gradbenih načrtih jo najdemo tudi pod imeni trška cesta (1878), cesta skozi Vrhniko (1882) in cesta v trg (1930).[2]

Zaradi gostega prometa se je ob njej že zgodaj razvijala predvsem trgovska in obrtniška dejavnost. Stara cesta je do danes ohranila svojo staro tlorisno zasnovo in strnjeno obcestno pozidavo, ki izvirata iz obdobja pred 19. stoletjem.[3] Hiše so tesno nanizane vzdolž obeh strani ulice in s svojo raznolikostjo odražajo nekdanji značaj tega dela Vrhnike.

V začetnem, mestnem delu  – torej okoli podružnične cerkve sv. Lenarta – prevladujejo ambicioznejše meščanske hiše iz obdobja t. i. ljudskega klasicizma 19. stoletja, sledijo pa jim obrtniške in kmečke stavbe. Pritličja in pomožni objekti so bili namenjeni različnim obrtnim in drugim dejavnostim, medtem ko so bila stanovanja večinoma v nadstropjih.

Med hišami ima posebno mesto Stara cesta 1. Njena več kot dve stoletji dolga zgodovina razkriva spreminjanje stavbe, njenih lastnikov in njene namembnosti – od stanovanjskega in obrtnega prostora do gostinske in slaščičarske dejavnosti.

Hišno številčenje in Stara cesta 1

Prvi sistem označevanja hiš je bil na Vrhniki uveden leta 1770, v času cesarice Marije Terezije, ko je bilo hišno številčenje uvedeno tudi drugod na Slovenskem. Na območju današnje Stare ceste se je začelo pri Hočevarju (Vrhnika 13), nato pa je potekalo po levi strani ulice in se vračalo po desni. Zaporedje hišnih številk je segalo do oznake Vrhnika 140, ki jo danes nosi hiša na Stari cesti 1, v kateri je Slaščičarna Berzo.

Hišne številke so bile pozneje nekajkrat spremenjene oziroma dopolnjene. Nov sistem se je pojavil leta 1900 in ponovno 1934.[4] Z manjšimi spremembami med drugo svetovno vojno in leta 1959 se je ureditev v osnovi ohranila do danes.

Stara cesta 1 je v Register nepremične kulturne dediščine vpisana pod evidenčno številko 12432. Stoji v neposredni bližini cerkve in Cankarjeve spominske hiše (Na Klancu 1). Južno od nje, vzdolž ulice, je hiša Stara cesta 1a, nekdanji Drašlerjev hlev, ki je bil pozneje preurejen v delavska stanovanja oziroma samski dom; v 19. stoletju je bila stavba, tako kot marsikatera druga na Vrhniki, povezana z družino Golob (Gollob). [5] Med njenimi lastniki je bil premožni Franc Golob, ki je leta 1851 kupil tudi dvorec Lesno Brdo. [6]

Hiša, ki nosi sledi različnih obdobij

Stara cesta 1 je zidana nadstropna hiša z medetažnim delilnim zidcem in polkrožnim podstrešnim vencem. Pokriva jo simetrična dvokapnica, ki ima na obeh straneh po štiri mansardna okna. Petosna glavna (vzhodna) fasada je oblikovana v historicističnem slogu.

Glavni portal je pomaknjen nekoliko levo od sredinske osi fasade. Izdelan je iz lesnobrdskega črnega apnenca, na sklepnem kamnu sta vklesani in zlato pobarvani letnica 1811 ter stara hišna številka N. 140.[7] Zapis starega sistema hišnega številčenja je ohranjen le še na Kranjčevi hiši iz leta 1822.

Podoba stavbe se je skozi čas spreminjala. Obsežnejša dela so bila zagotovo opravljena leta 1889, kakor priča letnica na železni ograji konzolnega balkona nad glavnim portalom.

Pritličje severovzhodne strani ima odrezan vogal, na katerem je približno 2,5 metra nad tlemi napisna plošča z odlomkom iz Cankarjevega romana Na klancu. Nameščena je bila leta 1976 ob stoletnici Cankarjevega rojstva. Na severozahodnem vogalu je bil 2018 vzidan vogalni relief s pisateljevo podobo, džezvo in skodelico kave, ki ga je izdelal akademski kipar Bojan Mavsar v okviru projekta Cankarjevega leta.[8] V notranjščini je bila nekoč »črna« kuhinja, [9] danes je prekrita z beležem, v hodniku v nadstropju pa se je ohranilo baročno obokanje.

Lastniki in dejavnosti

Med letoma 1824 in 1934 so bili lastniki Joseph Urbantschitsch (1824, 1838), Mihael Petrič (1870), Anton Steržinar (1879), France Steržinar (1890, 1910) ter Franja Žnidaršič (1934).[10]

Menjavanje lastnikov je spremljalo tudi spreminjanje namembnosti hiše. Nekaj časa jo je imel v najemu Janez Ceme, ki je v njej med 1937 in 1938 vodil gostilno. Predzadnji lastniki so bili Hodnikovi. Nanje v notranjosti hiše spominja vzidana kamnita plošča z napisom JANEZ/ IN/ FRANCI/ HODNIK/ 1811–1943.

Zgodovina hiše se je tako skozi desetletja spreminjala skupaj z ljudmi, ki so v njej živeli, delali in opravljali različne dejavnosti. Ena od najzanimivejših poznejših zgodb pa je povezana s slaščičarsko obrtjo družine Beadinović. Maja 1940 je namreč Sresko načelstvo v Ljubljani na Vrhniki živečemu Berzatu Beadinoviću izdalo dovoljenje za opravljanje slaščičarske dejavnosti na Vrhniki.[11] Slaščičarna je bila sprva na Cankarjevem trgu 3.[12]

»Orientalski slaščičarji« v zgodnji socialistični Sloveniji

Nedavna raziskava Mladena Zobca, opravljena na podlagi arhivskih dokumentov iz obdobja 1945–1955, opozarja na posebno upravno kategorijo t. i. »orientalskih slaščičarjev« v zgodnji socialistični Sloveniji. Šlo je predvsem za sezonske obrtnike, večinoma albanskega porekla, ki so v medvojnem obdobju prihajali iz podeželskega območja Pološke kotline v Severni Makedoniji in se v Slovenijo priseljevali tudi po vojni.

Po letu 1945 se je njihov položaj bistveno spremenil. Socialistične oblasti so zasebno obrt obravnavale tudi kot potencialno antisocialistično dejavnost, zato so bili obrtniki podvrženi različnim oblikam upravnega nadzora in omejevanja. [13]

Leta 1951 je Berzat Beadinović večkrat zaprosil Poverjeništvo za lokalno industrijo in obrt Mestne obrtne zbornice Ljubljana za izdajo obrtnega dovoljenja za preselitev slaščičarske obrti v Ljubljano. Njegove prošnje so bile večkrat zavrnjene, pri čemer je bila kot razlog navedena ista utemeljitev: »za ustanovitev orientalskih slaščičarskih obratov v Ljubljani ni nobene potrebe več«; po mnenju oblasti naj bi že obstoječi slaščičarski obrati zagotavljali dovolj kakovostnih izdelkov in ustrezali »kulturnim potrebam našega mesta«. [14] Podobno je bil zavrnjen tudi njegov poskus pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti v Borovnici.

Oznaka »orientalski slaščičarski obrati« ni bila zgolj naključna formulacija v posameznem upravnem dokumentu. Oblast ni presojala le gospodarske potrebe po novi slaščičarni, temveč je njeno ponudbo opredelila tudi z vidika svoje predstave o kulturnih potrebah Ljubljane. Ponavljajoče se zavračanje kaže, da je bila Beadinovićeva slaščičarna v upravnem postopku obravnavana kot posebna, »orientalska« oblika ponudbe, ki naj bi bila za Ljubljano nepotrebna.[15]

Od slaščičarne, pa do prodaje kostanja

Beadinovićeva zgodba se je nadaljevala tudi v naslednjih letih. Leta 1955 je bila njegova obrtna dejavnost »slaščičarna« na Vrhniki vpisana v Register obrtnih delavcev ObLO Vrhnika (Občinski ljudski odbor; op. S. K).[16] Nekaj let pozneje je podjetje svojo ponudbo razširilo še na sezonsko dejavnost. 8. oktobra 1962 je Oddelek za gospodarstvo ObLO Vrhnika izdal Nedžatu Beadinoviću dovoljenje za pečenje in prodajo kostanja. Dovoljenje je veljalo za leseno barako ob hiši Cankarjev trg 9 za mesece oktober, november in december istega leta. V obrazložitvi je bilo navedeno, da za dejavnost ni potrebna posebna strokovna izobrazba in da se v kraju zanjo kaže potreba.[17]