Gregor Mrgole je avgusta postal svetovni prvak v skoku v daljino v veteranski kategoriji M40. Naslov je osvojil na Svetovnem prvenstvu v atletiki za veterane (World Masters Athletics Championships), ki je potekalo v mestu Daegu v Južni Koreji. V svoji kategoriji je zmagal s skokom, dolgim 7,08 metra.
Ste imeli še rezervo ali je bil 7,08 m maksimum dneva?
Za zlato je bilo dovolj, za popoln skok pa še ne. Pri 7,08 m mi tehnično ni šlo vse tako, kot bi si želel. Imel sem tudi skok, po oceni dolg okoli 7,35 m, vendar s prestopom. Na treningih skačem okoli 7,50 m, tudi 7,60 m, zato čutim, da je ostalo še precej rezerve. Naslova svetovnega prvaka v svoji starostni kategoriji sem seveda vesel. Obenem pa vem, da imam pri izvedbi še nekaj dela. To mi daje dodaten razlog, da se z veseljem vrnem na trening.
Osebni rekord imate 7,26 m iz Velenja 2004. Dvaindvajset let pozneje ste le 18 centimetrov od tistega skoka. Kako si to razlagate?
Ko pogledam letnico 2004, se sliši daleč. Ko stečem po zaletišču, pa nimam občutka, da je vmes minilo dvaindvajset let. Za tem so tri leta usmerjenega treninga in osnova, ki sem jo dobil v mladosti. Skok v daljino je tehnično zahteven, veliko pa je odvisno od hitrosti in odriva. Očitno sem oboje uspel znova razviti do dobre ravni. Če bi začel skakati šele pri štiridesetih, bi bila zgodba verjetno precej drugačna.
Dotakniva se malce zgodovine: verjetno ste na Vrhniki začeli v Atletskem klubu Vrhnika? Je bil Luka Drašler vaš trener?
Moja atletika ima vrhniški naslov. Začel sem v Atletskem klubu Vrhnika, če se prav spomnim, v tretjem razredu pri Mateji Šraj. V četrtem ali petem razredu sem nadaljeval pri pokojnem Luki Drašlerju, pozneje pa me je v pionirskih in mladinskih kategorijah prevzel njegov sin Luka Drašler mlajši. Z njim sem treniral do konca svoje takratne atletske poti. Na Vrhniki sem dobil vse temelje. Nekatere stvari, ki so me jih tam naučili, uporabljam še danes.
Ste bili vedno skakalec v daljino?
Daljina je bila vedno moja disciplina, sprint pa je bil ves čas nekje zraven. V mladosti sem na državnih prvenstvih tekmoval izključno v daljini, občasno pa sem tekel tudi na 60 metrov. V višjih razredih osnovne šole sem predvsem pozimi malo poskusil še višino. Na koncu me je očitno bolj zanimalo, kako daleč gre, kot kako visoko.
Danes poleg daljine tekmujem tudi na 60 in 100 metrov. Letošnjo zimo sem na 60 metrov tekel 7,13 sekunde in postavil državni rekord svoje starostne kategorije. Na 100 metrov sem letos državni rekord kategorije izboljšal dvakrat, moj najboljši čas pa je 11,27 sekunde. Čutim, da imam tudi tu še rezervo. Spogledujem se s časom pod 11 sekundami.
Omenili ste nedavni državni rekord – ste mogoče osvojili tudi kakšen državni naslov?
Da, v pionirskih in mladinskih kategorijah sem osvojil več državnih naslovov, po spominu pet ali šest. Takrat sem sodil v vrh svoje generacije v Sloveniji v skoku v daljino. Nastopil sem tudi na nekaj mednarodnih tekmovanjih, čeprav je bilo teh v mlajših kategorijah manj. Torej sem že v mladosti dobro poznal tekmovalni del atletike.
Omenili ste Atletski klub Vrhnika… Kaj se je pa potem zgodilo, ko ste v klubu obesili dres na klin?
Če bi rekel, da sem si vzel malo premora, bi bil to kar raztegljiv »malo«. Nehal sem pri približno dvajsetih ali enaindvajsetih in se vrnil pri devetintridesetih. Vmes sem nekoliko vadil v fitnesu in na drogu, sprintov in skokov pa praktično ni bilo. Skoraj dvajset let. Pri devetintridesetih sem prišel do osebnega mejnika. Šmarna gora in fitnes me nista več toliko pritegnila, pogrešal sem drugačen izziv. Pomislil sem na atletiko in začel zelo sproščeno. Najprej je bilo treba telo sploh pripraviti na obremenitve. Glava se starega zaleta še spomni, mišicam in tetivam pa moraš dati čas. Za ta uvod sem potreboval približno leto. Po slabem letu sem šel na ŽAK v Ljubljani malo poskusit daljino.
Z načrtom?
Brez posebnega načrta, bolj v smislu: da vidimo, kaj je še ostalo. Precej hitro sem skočil šest metrov. To je bilo dovolj, da me je začelo zanimati, ali bi lahko kje tekmoval. Šele takrat sem odkril kategorije masters. Prej sploh nisem vedel, da obstaja tako razvit tekmovalni svet za starejše atlete. Začel sem gledati rezultate, potem državne rekorde in kmalu sem imel precej več načrtov kot ob prvem obisku stadiona.
Pri devetintridesetih sem prvo sezono nastopal v kategoriji M35. Prvi uradni rezultat po vrnitvi je bil 6,63 m, že tisto sezono pa sem podrl državni rekord in osvojil državni naslov. Pri naslovu je treba pošteno dodati, da pri nas v teh kategorijah ni veliko skakalcev. Zato me je zanimalo, kako bo v mednarodni konkurenci. Na svetovno prvenstvo v Torunu sem šel z željo po uvrstitvi med prve tri in končal šesti. Želel sem si več, a za približno leto treninga je bilo to dobro izhodišče. Potem sem nadgrajeval. Vrnitev je postala resen športni projekt, začela pa se je z zelo preprosto željo: spet bi rad malo skakal.
Koliko pa trenirate zdaj? Gre to ob bok službe in družine?
Trikrat do štirikrat na teden. Ob službi in treh otrocih je to moj okvir, znotraj katerega poskušam narediti čim bolj kakovostno delo. Trening vključuje sprinte, poskoke in nekoliko daljše teke, razmerje pa prilagajam delu sezone in počutju. Treningov je precej manj kot pri profesionalnih atletih, intenzivnost pa je po mojem občutku pogosto primerljiva.
Zdaj lahko že kar pritisnem, pri počitku pa moram biti bolj potrpežljiv. Dva težka treninga zapored pustita posledice. Takrat telo zelo jasno pove svoje mnenje in sem se ga naučil upoštevati. Doslednost zame pomeni tudi to, da znam pravočasno končati in se vrniti spočit.
Trenirate sami?
Da, večinoma treniram sam, imam pa tudi trening partnerja. Član sem Atletskega kluba Olimpija, vendar ne treniram z njihovo skupino. Zaradi prenove ŽAK-a zdaj kombiniram različne stadione, tudi na Brodu, na trening daljine pa pogosto pridem na Vrhniko. Stalnega trenerja nimam. Veliko izhajam iz znanja iz mladosti, precej pa sem se naučil na novo. Gradiva in videov je danes ogromno. Zanima me, kaj se je pri treningu spremenilo, kaj še velja in predvsem, kaj pri meni deluje. Vedno bolje prepoznam, kje mi kaj manjka in kdaj potrebujem drugačen pristop.
Verjetno tudi pazite na prehrano?
Pri prehrani sem precej dosleden, približno enkrat na mesec obiščem fizioterapijo. Ne znam povedati, koliko je v mojih rezultatih genetike. Vem pa, koliko pomenijo redno delo, prehrana in regeneracija. Po treh letih lahko že precej dobro ločim med tem, kdaj potrebujem še eno ponovitev in kdaj potrebujem mir.
Bo 7,08 m zdaj novo merilo za vas ali greste proti 7,20 m?
Če sem čisto iskren, gledam še nekoliko dlje. Daljave okoli 7,50 do 7,60 m so tiste, s katerimi se spogledujem, moja ambicija pa je tudi svetovni rekord v starostni kategoriji. Zavedam se, kako velika je razlika med dobrim skokom na treningu in veljavnim rezultatom na tekmi. Potrebuješ zdravje, pripravljenost in dobro izvedbo ravno v pravem trenutku. Letošnji rezultat je nastajal tri leta. Zdaj imam občutek, da je telo pripravljeno za nadaljnji korak, če bom lahko normalno treniral in ostal brez poškodb. Zelo lep občutek je, ko pri 43 letih osebni rekord iz mladosti spet postane dosegljiv cilj. Rad bi ugotovil, ali moj najboljši skok res še čaka name.
Kaj bi povedali tistim, ki mislijo, da je po štiridesetem konec resnega športa?
Predlagal bi jim obisk veteranskega atletskega tekmovanja. Tam se pogled na leta hitro spremeni. Gledaš petdesetletnike, šestdesetletnike, sedemdesetletnike in še starejše, ki sprintajo, skačejo in mečejo. Tekmujejo celo stoletniki. Ob takšni družbi imaš pri štiridesetih precej šibek argument, da si za šport prestar.
Na teh tekmovanjih me vedno znova presenetita pripravljenost ljudi in njihovo veselje. Želim si, da bi se o tem več govorilo. Marsikdo si sploh ne predstavlja, kaj je mogoče tudi v poznejših letih. Seveda ob primernem zdravju, postopni pripravi in spoštovanju lastnih omejitev. Sam sem potreboval približno leto, da sem telo pripravil na vrnitev. Tega dela zgodbe ne bi preskočil.
Nikomur ni treba loviti medalj. Je pa vredno poiskati nekaj, zaradi česar se veseliš naslednjega treninga. Hoja je dobra osnova, sam pa uživam tudi v tem, da razvijam moč, hitrost in odriv. Število korakov na telefonu mi ne more povedati, kakšen občutek je, ko ti uspe dober skok.
To radovednost imam tudi pri delu. V podjetju VOXX razvijamo športno tehnologijo, ki povezuje podatke o teku in umetno inteligenco za bolj osebno, sprotno usmerjanje tekačev. Boljše razumevanje telesa in premišljen napredek sta tako povezana z mojim poklicem in s tem, kar sam počnem na stadionu.
Po štiridesetem si lahko še vedno začetnik v nečem novem ali povratnik v nečem, kar si imel rad. Meni je atletika vrnila tisto prijetno nestrpnost pred tekmo: zanima me, kaj bo uspelo. Že zaradi tega se je bilo vredno vrniti.
Se imate za Vrhničana, čeprav ne živite več na Vrhniki?
Seveda. Živim v Ljubljani, domači kraj pa je zame Vrhnika. Tam sem odraščal in preživel približno polovico življenja, preden sem se okoli dvajsetega leta preselil. Še danes se vračam praktično vsak teden, tudi na treninge. Všeč mi je, kako se je Vrhnika razvila. Zdaj jo gledam tudi kot oče treh otrok in zelo cenim, koliko ponuja družinam. Ko pridemo, uživamo v okolju, urejenih površinah in možnostih za preživljanje časa na prostem. Včasih sem na Vrhniki predvsem treniral in odraščal. Danes se tja vračam s svojimi otroki. Lepo je, ko kraj, na katerega imaš toliko spominov, ostaja živ del tvojega življenja.
Gašper Tominc