Časopis Slovenski narod je v svoji 166. številki napovedal, da se bo v Borovnici ustanovil Sokol. Slovesni dogodek se je zgodil 23. julija 1911 ob 2. uri popoldne v imenitni restavraciji Drašler pod borovniškim kolodvorom. Občni zbor je otvoril Anton Drašler, nakar je bil soglasno izvoljen odbor društva v sestavi: starosta Leo Macoratti, podstarosta Fran Petrovčič, načelnik Rudolf Marin, tajnik in blagajnik Janko Ramovš in sedem odbornikov: Anton Drašler, Ivan Majaron, Ivan Švigelj, Franc Drašler, Valentin Fortuna, Fran Urh ml. in Kavčič Davorin. Sredstva za delovanje je Sokol pridobival z donacijami in na različnih prireditvah in javnih telovadbah. Ker niso imeli svojega doma, so te prireditve potekale zunaj, največkrat na vrtovih podpornikov društva.
Prvi prapor je borovniški Sokol razvil 9. junija 1912 pred restavracijo Drašler. Narejen je bil iz zastave Bralnega društva Borovnica, njegova botra pa je bila Mežnarjeva Jerica. Gostje so se iz Ljubljane in okoliških krajev pripeljali z vlakom, prireditve pa se je udeležil tudi jezdni odsek, ki je prispel v Borovnico ob 12. uri. Prireditev z javno telovadbo in veselico se je nadaljevala pri Ivanu Majaronu. Leta 1922 so na zemljišču, ki ga je društvu podaril Ivan Majaron, začeli gradnjo Sokolskega doma in ga slovesno odprli leta 1923. Dvajsetletnico delovanja je Sokol praznoval 5. julija 1931. Prireditev je potekala na Švigljevem vrtu, udeležila pa so se je tudi sosednja društva. V počastitev jubileja je društvo razvilo nov sokolski prapor, ki mu je botrovala gospodična Ana Košuta. Ta prapor se je skupaj z drogom z žebljički in kipcem sokola ohranil vse do danes. Društvo so v letu 1931 vodili: starosta Franjo Drašler, načelnik Ivo Švigelj, načelnica Mira Košutova, tajnik Tonče Pristov in prosvetar Viktor Engelsberger. Imelo je 34 članov in 22 članic. Ob začetku 2. svetovne vojne je delovanje Sokola ugasnilo. Sokolski dom so zasedli italijanski vojaki in imeli v njem konjušnico, precej pa je bil poškodovan tudi pri bombnih napadih leta 1944.
Po vojni se je sled za zapuščino borovniškega Sokola počasi izgubljala. Ohranilo se je nekaj telovadnega orodja in drog za prapor z žebljički. Sam prapor je bil nekaj časa shranjen na Cerkovi žagi, kasneje pa ga je Janez Cerk odnesel na Vrhniko. Leta 2001 ga je ob praznovanju 90 let športa v Borovnici vrnil v Borovnico. Franjo Modrijan je poskrbel za njegovo obnovo, našel pa je tudi pozlačeni kipec sokola, ki je krasil vrh praporja. Po uspešno izvedeni proslavi ob 125-letnici se je porodila ideja, da v Knjižnici dr. Marje Boršnik Borovnica v domoznanskem kotičku uredimo majhno razstavo in predstavitev Sokola v Borovnici. Poleg praporja so na ogled tudi originalne fotografije in sokolske razglednice ter značka in sokolska pasna zaponka.
Še beseda o sokolskem praporju. Sokolski prapor je slovesna zastava sokolskega društva – telovadnega, športnega in narodno-kulturnega gibanja, ki je nastalo v 19. stoletju. Ne gre za navadno zastavo, temveč za simbol časti, enotnosti in tradicije sokolskega gibanja. Prapor je bil izdelan iz kakovostnega blaga in ročno vezen, okrašen pa s trakovi in napisi. Običajno je obrobljen z zlatimi resami, in vsebuje sokolske simbole (sokola, črko S, narodne motive ali grb). Na njem so pogosto zapisani gesla, ime društva in letnica ustanovitve. Sokolski prapor so nosili ob slovesnih zborih, sokolskih zletih, raznih povorkah, spominskih slovesnostih in drugih obrednih priložnostih. Velja za enega najpomembnejših simbolov vsakega sokolskega društva. Prapor je bil obešen na lesen drog, na katerem so zbrani spominski žebljički in so bili del posebne tradicije zbiranja finančnih prispevkov za delovanje društva. Ob svečanih dogodkih in praznovanjih so podporniki in donatorji zabijali takšne žebljičke na drog prapora, nanje pa so bile pogosto pritrjene tudi spominske ploščice z imeni. Vrh droga je krasil pozlačen kipec sokola.
Peter Bezek