“Nebo nad Slovenijo je polno dušic naših pokojnih. Četudi so že zdavnaj preseljeni v skrivnostno večnost, ostajajo za njimi neizbrisne vidne in nevidne sledi. Vsaka dušica ima ime in za vsakim imenom je življenjska zgodba, edinstvena in neponovljiva, le v statistikah smo samo številke. Z vsakim človeškim rojstvom se svet na novo ustvarja.Vsak od nas ima svojo nenadomestljivo vlogo v vesoljni drami. Mrtvi so prav tako del skupnosti kot živi, le da so iz prejšnjih dramskih dejanj. Vsak človek je sveta zgodba. ( J. Vanier)
Varovati spomin na prednike pomeni skrbeti za lastne korenine, skupno človeškost, identiteto in tudi za prihodnost.”
Te besede, zapisane na spletni strani vseposvojitev.si, so bile del kratkega kulturnega programa, ki ga je župnija Borovnica pripravila v okviru spominske slovesnosti za nedolžne žrtve, umorjene med in po 2. svetovni vojni, v nedeljo, 12. julija. Ob 10. uri je bila sveta maša in po njej molitev ter kratek kulturni program pri spominskih ploščah. Na njih so zapisana imena tistih domačinov, ki še danes nimajo groba, niti ni znano, na katerem delu slovenske zemlje ležijo njihove kosti. Osrednja govornica je bila Iva Dimic, poslanka NSI, ki je prisotne nagovorila z naslednjimi besedami: “Spoštovani župan, spoštovani svojci žrtev, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, dragi domačini, cenjene gospe in gospodje.
Borovnica je kraj delovnih ljudi in bogate zgodovine. A je tudi kraj, ki nosi boleče spomine. Spomine na čas, ko je nasilje poseglo v življenja družin, ko so mnogi izgubili svoje najdražje in ko so bile pretrgane vezi, ki bi morale ostati nedotaknjene. Borovnica je med vojno in po njej doživela požige, nasilje, izgubo številnih življenj in trpljenje ljudi. Prav zato ta kraj še posebej razume, kako dragoceni so mir, resnica in spoštovanje do vsakega človeka. Rane zgodovine so tukaj zapisane v družinskih zgodbah, v spominih starejših in v tišini mnogih, ki svojih najbližjih nikoli niso mogli dostojno pospremiti k zadnjemu počitku.
Danes se tukaj ne zbiramo zato, da bi odpirali stare rane. Zbiramo se zato, da jih ne bi nikoli več prikrivali. Zbiramo se zaradi spoštovanja do vseh, ki jim je bilo odvzeto življenje, in zaradi odgovornosti do prihodnjih rodov, da se iz zgodovine učimo. Danes se posebej spominjamo družin Vičič in Lončar, katerih člani so bili pred štiriinosemdesetimi leti umorjeni samo zato, ker je nasilje prevladalo nad človečnostjo. Njihova usoda pa simbolizira tudi usodo številnih drugih borovniških družin, katerih trpljenje je desetletja ostajalo zamolčano. Njim in vsem drugim dolgujemo molitev, spoštovanje in zvestobo resnici.
Današnja sveta maša in spominska slovesnost sta izraz naše vere, naše hvaležnosti in naše skupne zaveze, da človekovo dostojanstvo ne preneha s smrtjo. Prav nasprotno – odnos do mrtvih razkriva, kakšni smo kot ljudje in kakšen narod želimo biti.
Že pred več kot dva tisoč leti je Sofoklej v Antigoni zapisal eno največjih moralnih resnic človeštva. Antigona ni zahtevala oblasti, ni iskala maščevanja, ni opravičevala dejanj svojega brata. Zahtevala je le nekaj, kar bi moralo biti samoumevno – pravico do groba. S tem je pokazala, da obstajajo zakoni, ki so starejši od države in močnejši od vsake oblasti. To so zakoni vesti, človečnosti in spoštovanja do mrtvih.
In vendar se zdi, da se tudi danes, več kot osemdeset let po koncu vojne, še vedno srečujemo z istim vprašanjem. Še vedno obstaja odpor dela politike in dela družbe do tega, da bi vse žrtve dobile ime. Da bi dobile grob. Da bi dobile svoje mesto v narodnem spominu. Kot da bi bil pokop politično vprašanje. Pa ni. Groba ne potrebuje politika. Grob potrebuje človek. Ime ne pripada ideologiji. Ime pripada osebi. Spomin ni nagrada za pravilno politično stran zgodovine, ampak izraz našega spoštovanja do človekovega dostojanstva.
Narod, ki svojim mrtvim odreka grob ali spomin, ne prizadene več mrtvih. Prizadene samega sebe. S tem izgublja del svoje moralne avtoritete in del svoje človečnosti. Tudi danes so med nami družine, ki še vedno ne vedo, kje počivajo njihovi najbližji. Druge so desetletja živele v molku in strahu, ker o svojih mrtvih niso smele govoriti. To ni znamenje samozavestne demokratične države. To je znamenje, da kot narod še nismo v celoti opravili svoje moralne dolžnosti.
Spoštovanje vseh žrtev ne zmanjšuje trpljenja nikogar. Priznanje ene bolečine ne odvzema dostojanstva drugi. Prav nasprotno – šele ko priznamo trpljenje vseh, pokažemo svojo zrelost. Sprava se ne začne s pozabo. Začne se z resnico. Začne se z imenom na nagrobnem kamnu. Začne se z možnostjo, da svojci prižgejo svečo in zmolijo molitev. Brez resnice ni zaupanja, brez zaupanja ni sprave.
Če je morala Antigona pred več kot dva tisoč leti prositi oblast, naj dovoli pokop njenega brata, potem bi nas moralo danes iskreno skrbeti, da se moramo tudi v samostojni in demokratični Sloveniji še vedno pogovarjati o pravici do groba, do imena in do spomina. Vsaka generacija ima svojo Antigono. Naša naloga ni več, da prosimo za dovoljenje za pokop mrtvih, ampak da imamo pogum priznati, da so pravica do groba, pravica do imena in pravica do spomina temeljne civilizacijske vrednote. Žal pa tudi danes naletimo na odpor, ko želimo žrtvam priznati to dostojanstvo. Kot da bi bilo mogoče človeku tudi po smrti odvzeti njegovo ime ali pravico, da počiva v miru. Dokler bomo mrtve delili na »naše« in »vaše«, bo tudi naša skupna zgodovina ostajala razdeljena. Šele ko bomo zmogli spoštovati vsako nedolžno žrtev in vsakemu človeku priznati pravico do groba, bomo lahko rekli, da smo kot narod dozoreli.
Naj bo današnja slovesnost tudi tiha obljuba, da bomo kot narod zmogli spoštovati sleherno žrtev, ne glede na to, na kateri strani zgodovine se je znašla. Ne zato, da bi spreminjali zgodovino, ampak zato, da bomo prihodnost gradili na resnici, pravičnosti in spoštovanju človekovega dostojanstva.
Pokojnim dolgujemo molitev. Njihovim svojcem dolgujemo resnico. Sloveniji pa dolgujemo pogum, da bo spomin povezoval in ne razdvajal. Hvala.”
Slavi Košir