Ko smo Sončki lani hodili po Aškerčevi poti med Zidanim Mostom in Rimskimi Toplicami, nas je na vzhodni strani pozdravljalo Veliko Kozje, desno nad nami pa nas je vabil 910 m visok Kopitnik. Že takrat smo si rekli, da ga bomo enkrat zagotovo obiskali. Tretji majski torek smo obljubo izpolnili.
Na Kopitnik vodi več poti in vse so relativno strme in s kar spoštljivo višinsko razliko.
Mi smo za vzpon na vrh izbrali nekoliko prilagojeno varianto iz vasice Turje, ki leži na 579 m, in si s tem prihranili polovico vzpona ter skrajšali čas, saj so se za popoldan napovedovale plohe in nevihte. Kot se je izkazalo kasneje, smo se prav odločili.
Malo nad vasjo, kjer se razcepi pot v smeri Gor in Kopitnika, smo stopili na prijetno gozdno stezo, ki se je v rahlem vzponu vila prečno proti Kopitniku. Pomladno zelenje, ptičje petje ter sonce so nas spremljali. Na vmesni jasi se nam je odprl pogled na Gozdnik, Malič in Šmohor, kmalu za tem pa smo dospeli do zanimivo opremljenega izvira vode s kažipotom za Gore in Kopitnik. Mi smo nadaljevali v smeri koče na Kopitniku in brez ustavljanja naprej proti vrhu.
Od tu smo v slabe pol ure bili tik pred zadnjim strmim delom poti. Kopitnik ima namreč prepaden vrh, ki je oblikovan v obliki konjske podkve, po kateri je tudi dobil ime. S svojimi stenami se drzno spušča proti reki Savinji, medtem ko je z druge strani relativno lahko dostopen, če izzvzamemo kratek strm vzpon tik pod vrhom, ki je tudi zavarovan z jeklenico.
In na tem mestu smo se razdelili v par skupinic, ker na vrhu ni prav veliko prostora, in tako šli preizkusit »zahteven del« poti. Prava popestritev! Razgledi pa čudoviti!
Nazaj grede smo zavili h koči, čeprav je odprta le ob vikendih in praznikih. Okolica koče je zelo lepo urejena in daje vedeti, da so tod doma dobri gospodarji.
Pot nas je naprej vodila v smeri proti Goram, ki je tudi bil naš končni cilj. Vse bolj so se oblaki gostili, občasno se je slišal kakšen grom, pa tudi veter je napovedoval padavine. Kot že večkrat, smo tudi tokrat Sončki imeli srečo in suhi prišli do Koče na Gorah k našemu avtobusu.
Besedilo: Tatjana Kraševec, fotografije: Tatjana Rodošek,
GPS zapis: Srečko Kenk
