Ko se cesta z Vrhnike privije ob hrib sv. Janeza, se potnik v motornem vozilu razveseli stare domačije, katere fasada je danes ubrana na oranžni odtenek. Stavba, ki so jo postavili v začetku 19. stoletja, je od leta 1980 last rimskokatoliške ljubljanske nadškofije. Ta jo je kupila od Ivana Remškarja, ki je bil pred 1. svetovno vojno 3 mandate župan občine Log. Domačijo s hlevom, gumnom in staro kovačijo sta kupila njegova starša Franc Remškar, po domače Petrov, in njegova žena Marija, roj. Rus, ki je bila Gromova. Posestvo so takrat prodajali na dražbi, ker je prejšnji lastnik Franc Petrič, po rodu s Planine, ki se je poleg gostilničarstva ukvarjal tudi z rudarskimi projekti kopanja železove rude in premoga na Logu in v okolici, prezgodaj končal svoje življenje. Sicer pa je bila na tem mestu kmetija že od leta 1700, lastniki pa so pripadali Pezdirjevi, po domače Škandrovi rodovini z Brezovice. Hišo na Logu in njeno dvojčico na Brezovici (današnji Hotel Pok) je postavil Frančišek Pezdir, po domače Škander, največji brezoviški posestnik, ki je bil tudi lastnik parcel in hiš na Logu in Vrhniki. Ko je ta dokaj zgodaj umrl, se je vdova Marija, roj. Legat, poročila s svojim malim bratrancem Janezom Prešernom iz Zabreznice, daljnim sorodnikom rodbine istega priimka iz Vrbe, ki ji je pripadal tudi največji slovenski pesnik France Prešeren. Janez Prešeren je bil furman, zato je s svojih voženj poznal naše kraje, obenem pa je bil tudi zadosti imovit, da je lahko prevzel tako veliko imetje. Ker tudi on ni dočakal prav visoke starosti, je najprej domačijo na Logu zapustil svojemu sinu Janezu, brezoviško imetje pa njegovemu mlajšemu bratu Frančišku, ki je tako postal eden najbogatejših ljudi na severnem robu Ljubljanskega barja. Janez Prešeren mlajši je precej zgodaj umrl, tako da je domačijo na Logu potem prevzel Anton Pezdir, Marijin sin iz prvega zakona. Slednja pa se je tudi pozneje preselila k njemu na Log in na Logu tudi umrla, tako kot sin in njegova soproga.
Leta 1806, ko so nastali prvi zapisi v statusu animarum brezoviške župnije, je domačija na Logu na št. 17 označena kot Škandrov grad oz. taberna, kar pomeni gostilna. Tega leta je tukaj med drugim živel Lukas Mulej, ki je bil inšpektor, in Katarina Grošinca, kuharica, od služinčadi pa sta na popisu najviše zapisana Matevž Seliškar in Katarina Pleškovka.
V statusu iz leta 1856 so napisani trije lastniki: vdova Antona Pezdirja, ki je bila rojena Požlep, potem Franc Petrič z ženo Polono Pleško, nato pa še Franc Remškar in njegova soproga Marija. Petrič je leta 1866 postal župan na Logu, napačno zastavljeni zasebni projekti pa so tako preokrenili njegovo življenje, da si je leta 1886 sodil sam. Ko se je vdova s številnimi otroki vrnila s pogreba, je bila hiša zaradi dolgov zapečatena. Marko Remškar, eden zadnjih Škandrov na Logu, je povedal, da se je nekoč pri njih oglasil potomec nesrečnega Franca Petriča iz Nemčije, ki si je hotel ogledati svoje nekdanje domovanje.
Pri Škandrovih so se torej od leta 1887 pisali Remškar. Na domačiji je ostal sin Janez, rojen maja 1898. Ta na Logu ni bil pomemben samo kot župan, ampak tudi kot eden ustanovnih članov Prostovoljnega gasilskega društva Log. Imel je dve sestri in dva brata, ženo pa si je našel na Vrhniki, in sicer Malnarjevo Marijo Habe. V prvi svetovni vojni se je boril le do leta 1916, ko mu je umrl oče Franc, zato se je kot edini za delo sposobni potomec vrnil domov na Log. V zakonu so se jima rodili sinova Ivan in Marko ter hči Anica. Na stara leta sta pri Škandu dobila stanovanje tudi učitelja Stanislav in Valentina Vrhovec, kjer so ju obiskovali njuni vnuki Stane, Stojana in Darinka, k teti pa je na počitnice prihajal tudi Tomaž Habe, slovenski skladatelj in glasbeni pedagog. Stojana Vrhovec se spominja, da je imel ded na polici zložene hruške, ki so se zmedile čez zimo in bile nadvse slastne šele naslednjo pomlad, vedno pa je imel za otročaje pripravljeno odlično ohlajeno limonado. Otroci so sloneli na oknu in preštevali redke avtomobile, ki so se peljali proti prestolnici ali v drugo smer proti Cankarjevi Vrhniki, ponoči pa so opazovali zvezde.
Leta 1980 je Marija Remškar hišo prodala Nadškofiji Ljubljana, s čimer je brezoviška župnija dobila prepotrebne prostore za verouk, v stavbi pa je z odstranitvijo predelne stene uredila tudi kapelo, posvečeno Mariji, materi Cerkve. Nadškof Jožef Pogačnik je za kapelo podaril Marijino sliko Staneta Kregarja, nekaj let pozneje pa je pokojna slikarka Veselka Šorli Puc za ta bogoslužni prostor naslikala križev pot. Slikarka je bila žena Matjaža Puca, geografa in jamarja (sina pisateljice Mire Mihelič), ki bi ga zagotovo zanimale majhne kraške jame na Rosovšah. Za kraške pojave na vzpetini pod cerkvijo sv. Janeza Krstnika pa je vedel tudi krasoslovec Franc Habe z Vrhnike, brat Marije Remškar.
Kapelo krasita tudi dva kipa angelov v molitvi, včasih pa je bil v njej tudi kip Mojzesa, ki so ga žal ukradli nepridipravi, tako kot oltarna kipa sv. Janeza Krstnika in sv. Florijana z Griča. Janeza Krstnika je že hudo bolan na platno poustvaril naš rojak, slikar in restavrator Izidor Mole, Florijan, ki ga je izrezbaril naš neumorni Zdravko Strajnar, pa krasi nišo na čudovitem sosednjem gasilskem domu PGD Log, ki letos praznuje 105 let delovanja. Le Mojzes hrepeni po svojem izgubljenem ložanskem Sinaju v kakšni zasebni zbirki.
Marjan Gregorčič, še en rojak, ki s svojim raziskovanjem pomembno prispeva h kulturnemu življenju na Logu, je v svojem rodoslovnem raziskovanju dognal, da so pri Škandru večkrat kratek čas stanovale družine ali matere z otroki, ki si sicer niso drugje mogle najti strehe nad glavo. Jesen življenja je na Logu preživljal od leta 1982 tudi upokojeni hotenjski župnik Jože Lušin, ki je župnijo Hotedršica v težkih časih vodil kar 37 let. 5 let zapora po vojni in šikaniranje lokalnih oblastnikov v tej nekdaj vasi ob meji je pustilo posledice na njegovih živcih, vendar je to slabost vedno prikril s prirojeno vedrino, lastno ljudem iz okolice Sodražice, od koder je bil doma. Ob strani mu je stala gospodinja Lizika Zadravec, ki je slovela po svojih izvrstnih kuharskih in pekarskih spretnostih. Gospod Lušin od leta 1989 počiva v duhovniškem grobu na hotenjskem pokopališču, Elizabeta Zadravec, ki je duhovnika preživela kar za kakšni dve desetletji, pa v domačem Središču ob Dravi. Še za časa njunega bivanja je tukaj nekaj časa stanoval tudi Božidar Humar, ki je bil aktiven v slovenski diplomaciji, in neka študentka z Dolenjskega, ki je bila morda Lizikina sorodnica. Pozneje sta svoja prva leta v zakonu tukaj živela tudi naša sožupljana Rok in Simona Rotar iz Vnanjih Goric, danes pa lepo skrbi za starodavno hišo Roman Logar iz Žirov, ljubitelj poezije, iskrivih domislic in vsega lepega.
Ker smo ravno v letu Cankarja in Ketteja, ki sta po svojih očetih povezana z Vrhniko, je vsekakor treba omeniti, da sta na Škandrovini ob poroki februarja 1832 nekaj časa živela tudi Jakob Kette in njegova žena Marija Prešeren, prapraded in praprababica pesnika Dragotina Ketteja. Naš veliki vrhniški rojak z imenitnimi brki pa je tudi verjetno večkrat hodil tod mimo in se čudil veliki hiši pod vzpetino, ki mu je z Rožnika zastirala pogled na vrhniško Sveto Trojico. Če bi se oba velika umetnika danes v neki novi podobi iz sanj ustavila pri Škandrovi domačiji, bi se najprej zazrla v globoki vodnjak, katerega obod je okrašen s čudovito rozeto. Potem pa bi se sprehodila za hlevom po novi cesti, ki povezuje duhovni in gasilski dom. Marija bi pogledovala proti zvestemu vojščaku Florijanu, češ: »Poglej si ta dva mojstra besede, tudi ta dva sta prišla pogledat, kako se Ložani in vsi brezoviški župljani zdaj nemoteno sprehajajo med Škandrovo hišo in domom ložanskih gasilcev.« Ivan in Dragotin bi jo nemara ubrala proti beli stavbi pod hribom in si veselo požvižgavala.
Tudi za nas je danes razlog za veselje in dobro voljo. Gradimo ceste in mostove med hišami in med našimi srci, odpirajmo si kamrice srca in zaupajmo sočloveku, kar nas teži. Takoj nam bo lažje.
Miha Rus
