V času, ko so v naše kraje prišli slovanski predniki, je bilo nekdaj mostiščarsko jezero že precej zamočvirjeno. Verjetno je bilo le tu in tam opaziti kakšno vodno zaplato, napol preraščeno z bujnim vodnim rastjem. Če pustimo domišljiji prosto
pot, si lahko predstavljamo stasitega Dragomerja, kako je zakoračil iz zelenega gozda in se uzrl na zaliv prostranega močvirja, stisnjen pod strma pobočja Strmice. Na drugi strani sta s strahom zrla na Črno goro Strahomer in Ljutomisl, ki sta pripadala drugemu plemenu. Bog ve, ali je ostalo v katerem od prebivalcev podkrimskih vasi Strahomer in Tomišelj še kaj genetske dediščine Praslovencev, ki so se po dolgi poti naposled ustalili v krajih blizu razrušene Emone. Morda jih je močvirje blizu nekdanje rimske vojaške kolonije spominjalo na prostrane Pripjatske močvare, kjer so prebivali njihovi predniki.Če bi s časovnim strojem, kakršnega si je npr. zamislil britanski pisec H. G. Wells, v 21. stoletje prispeli stari Slovani, bi jih morali njihovi potomci naučiti razbrati velike črke besede Dragomer, ki je zdaj postala običajna na avtocestnem odseku Ljubljana-Vrhnika. Najverjetneje bi se najprej ustrašili reke pobesnelih raznobarvnih konjev, ki z vrtoglavo hitrostjo drvijo v eno ali drugo smer. Še večji čudež bi se jim zazdel, ko bi iz majhnih škatel zaslišali žametni glas izreči taisto ime Dragomer v govorici, ki morda celo malo spominja na njihovo slovansko besedo. Današnjim prebivalcem Dragomerja in vseh okoliških vasi se to ne zdi več tako hudo nenavadno, še vedno pa so malo ponosni, da se je njihova vas tako zasidrala v zavesti domačih voznikov motornih vozil. V zvezi z omenjenim avtocestnim odsekom se govori celo o tretjem pasu, ki bi razbremenil zelo prometno pot proti Jadranskemu morju. V teh krajih se ideje o trajnostni mobilnosti, uporabi kolesa in javnih prevoznih sredstev kaj počasi prijemljejo in le nekaj je zanesenjakov, katerih enosledna vozila ne puhajo v veliki oblak ogljičnega odtisa.
Stari dobri slovanski vojščak Dragomer, ki je morda dal ime nekdaj mali vasici, je svojo dolgo pot opravil peš, kajti Slovani so bili namreč pešci. Veliko pozneje pa so v Dragomer prijezdili in ne pripešačili nemški duhovniki križniškega reda, katerih last je bila nekdaj celotna vas dragomerška. Kar je teh svečenikov bilo zares nemškega rodu, so bili potomci tistih Germanov, ki so za razliko
od Slovanov potovali sede na hrbtu konjskih živali. Slovanom so se bržda zdeli ti germanski jezdeci vzvišeni in imenitni, zato so jim kaj radi zavidali. Da bi si pa dali malo duška, so jih imenovali za Nemce, saj vendar niso razumeli in govorili njihove slovanske govorice, pač pa so godrnjali v svojem goltnem jeziku, kakor bi bili nemi.
Ime Dragomer je Brezovičanom in okolišanom kaj domače, ljudem od drugod pač ne. Posebej radi zamenjajo to barsko vasico z domžalskim Dragomljem, kakor se zgodi tudi bližnji Brezovici, ki jo nekateri ne morejo ločiti od Borovnice. Zelo pa me je pred kratkim presenetilo dejstvo, da obstaja ne prav daleč stran, namreč v danes ljubljanski Kamni Gorici tudi izvir Drgomaš, ki mu rečejo tudi Dragomer. Ta je nekdaj od severozahoda napajal tudi Emono s svojo bistro studenčnico. Kot mi je prijazno razložil slovenski onomastik dr. Silvo Torkar, je ime Drgomaški potok nastalo iz Dragomerški potok. Tudi v našem imenitnem Dragomerju je menda Dragomerški potok, ki pa ni isti kot prej navedeni.
S starodavnim imenom pa sta se pred leti poigrala tudi domačin B. R. in Brezovičan M. K., ki sta iznašla dr. Agomerja, antipoda slovitega izdelovalca pecilnih praškov in drugih pekarskih potrebščin. Med Dragomerci in Dragomerčani so bile zelo popularne nalepke s poznanim logotipom in imenom tega age, ki se je poslovanil, celo majice s tem izvirnim znakom so bili natisnili nadebudni mladci.
Morda je novi priključek Dragomer olajšal pot prebivalcem te in sosednje ložanske vasi. Za Lukovičane, ki jim vsemu navkljub niso ugodili s poimenovanjem priključka po njihovi vasi, je postal uvoz na avtocesto po eni stran neskončno veliko okno v svet, po drugi strani pa vir novega nadležnega hrupa. Prebivalci sosednje brezoviške občine so z avtocestnim Dragomerjem zagotovo zadovoljni. Morda kdaj o tem reče kakšno tudi dragomerški neuradni parlament, ki občasno zaseda v prijazni piceriji Siciliana (naj prišepnem, čeprav že mogoče veste, da je to najbolj pogosto odprt lokal blizu in daleč, hrana pa je sploh zelo okusna), če se pogovor že ne suče ob skorajšnji obletnici občine Log – Dragomer (da o Lukovici niti ne govorimo).
Miha Rus
Viri:
1. 25 let župnije Ljubljana – Podutik: 1994-2019;
2. Petar Skok: Iz slovenačke onomastike. Etnolog 7/1934.
3. Istoria na B’lgarite.
4. e-poštna korespondenca z dr. Silvom Torkarjem
