Kot lahko preberemo v zborniku “Stoji učilna zidana”, ki je izšla ob 120-letnici osnovne šole, se je prvi pouk pričel v šoli enorazrednici že leta 1848, šolski prostori pa so bili v mežnariji, župnijski stavbi, kjer je bila do nedavnega tudi knjižnica. Ko je stekla preko naših krajev južna železnica, so se razmere v vasi spremenile in prostori so postali premajhni, zato so se odločili zgraditi šolsko poslopje. Na slovesnosti otvoritve je zbrane nagovoril učitelj Franc Papler, ki je poudaril, da je šola potrebna za napredek vsakega naroda.
Nato je tudi to poslopje postajalo premajhno, zato so se odločili za dozidavo, gradnja je bila počasna zaradi časa prve svetovne vojne, ko so fantje in možje odhajali na bojišče, poslopje je večkrat zasedla tudi vojska. Podobno je bilo v drugi svetovni vojni, takrat je miniranje železniškega mostu povzročilo veliko škode tudi na šoli. Takrat pouka ni bilo, kasneje so ga nadaljevali v kegljišču pri Mavčevi gostilni, nato na podružnični šoli na Pokojišču, pa še tam kmalu ne več, saj so bile hribovske vasi požgane, ljudje pa po večini odpeljani v taborišče.
Prva leta po vojni je bila v Borovnici sedemletka, kasneje nižja gimnazija, dokler se ni preoblikovala v osemletno šolo. Zopet je sledila nadzidava in čez 18 let spet, ko so se domačini odločili za samoprispevek. Ne smemo pozabiti niti na požar, ki je šolo prizadel leta 2003. Šola je dobila ime po pesniku, borcu in domoljubu dr. Ivanu Korošcu, od leta 1945 se je zvrstilo sedem ravnateljev: Roza Debevec, Helena Košuta, Stane Novačan, Ferdinand Petelin, Daniela Hanžel, Nataša Lipovšek – Hrga in Daniel Horvat.
V teh bogatih letih pouka v borovniški osnovni šoli se je zvrstilo ogromno učiteljic in učiteljev, ki so po svojih močeh učencem dali potrebno znanje in veščine. Eden takšnih je tudi zdaj upokojeni učitelj športne vzgoje Pavle Bajec, ki je pri “telovadbi”, kakor smo včasih poimenovali pouk športne vzgoje, oral ledino. Povabili smo ga k pogovoru.
Kako se spominjate svojih začetkov in izobraževanja v vašem poklicu?
Učitelj na osnovni šoli dr. Ivana Korošca sem bil od leta 1965 do 1999. Za poklic sem se najprej šolal na gimnaziji v Postojni, nato sem naredil višjo šolo v Ljubljani, včasih smo ji rekli Višja šola za telesno vzgojo, ta študij je trajal tri leta.
Zakaj tak poklic?
Ne vem, verjetno pa zato, ker sem bil od malega več ali manj vpet v šport. Od nogometa do košarke, s katero pa sem se resneje ukvarjal.
Kaj vam ostaja v spominu v času učiteljevanja v borovniški osnovni šoli?
Najprej to, da nisem imel nobenih pogojev za delo, ni bilo ne telovadnice, ne igrišča. Ko sem bil prvo leto v službi, smo zunaj naredili skromno igrišče. Vrsto let smo imeli pouk tudi v TVD Partizan, čeprav je bila telovadnica majhna. Spominjam se tistih sprehodov od šole do telovadnice vsako uro, zaradi bližine ceste in razigranost otrok pa je bilo to včasih kar nevarno.
Bila so seveda lepa, pa tudi težka leta. Razočaran sem bil, ko smo zidali telovadnico in sem zahteval parket v telovadnici, položili pa so zeleno plastiko. Ko je delno pogorela šola, so telovadnico obnovili in dali parket, tako da je telovadnica zdaj bolj ali manj v redu.
Smo pa sicer učitelji kar redno sodelovali pri oblikovanju športnega pouka, velikokrat sem dal nasvete, kaj potrebujemo, velikokrat pa sem različne rekvizite kupoval sam in šel v Ljubljano v nabavo. Orodje nam je dobavljal Elan, takrat je bila večinoma telovadba, koza za preskoke, blazine …
Se je pa v tem času zgodila tudi tragična nesreča, ki je ne bom nikoli pozabil. Trije fantje so se na igrišču obešali na nogometne gole, ki niso bili pričvrščeni, so bili pa zelo težki. Pa se je en prevrnil in enemu od fantov žal ni bilo pomoči ...
V lepem spominu mi ostaja košarkarska ekipa, ki sem jo ustanovil. Bili smo drugi v Sloveniji, imel sem srečo, da sem imel kvalitetne učence.
Ko ste prišli v Borovnico, ste bili edini učitelj športne vzgoje?
Ja, takrat sem bil sam, pri pouku sem imel tako dekleta kot fante. Kasneje sem zbolel, takrat me je nadomestila Bosiljka Malnar. Ko sem prišel nazaj, je imela ona deklice, jaz fante, vse dokler se ni preselila v Logatec. Njo je nato zamenjala Angela Tortič, ki je bila sicer tudi moja učenka. Se spomnim, kako sem se drl na njo pri košarki, naj visoko skoči. Kot učitelja sva zelo dobro sodelovala, dobra ženska je bila. Sodeloval sem še z Marjano Brenčič, poročeno Jenko, kasneje je prišel še Klemen Stojanovič.
Verjetno je bilo takrat, ko ste začeli, čisto drugače, kot je danes, kaj je tisto, kar se je razlikovalo?
Gotovo smo imeli večjo avtoriteto. Sodelovanja s starši pa so bila različna, starši pridnih otrok so hodili na govorilne ure, problematičnih pa ne. (smeh)
Je bilo to, da ste bili učitelj v domačem kraju prednost?
Je bila prednost, predvsem za šolo, saj sem bil cele dneve tam, dopoldne pouk, popoldne krožki.
Verjetno se je v vaših letih spodbujanja k športni aktivnosti izoblikoval kakšen uspešen športnik?
Gotovo, naprej mi spomin prikliče pokojno Angelo Tortič, ki je igrala v ljubljanskem klubu Olimpija, ki je igral v prvi slovenski košarkarski ligi.
Je bila pa košarka tudi za vas številka ena?
Igral sem jo vse življenje. Bil sem tudi vodja, ko sem prišel v leta, sem bil trener. Kmalu po upokojitvi sem imel težave s koleni, takrat sem malo obležal in bil tudi malo “užaljen”, da sem obležal, namesto, da bi užival v prostosti. Pa sem kasneje ozdravil in začel hoditi na Planino. Več kot 200-krat na leto, vsaj 20 let. Še do pred dveh let sem hodil, tudi kolesaril sem. Zdaj vsak dan naredim krog do Dražice, Pakega, Goričice po stari progi, čeprav imam zdravstvene težave. Vse sorte se dogaja, pač letom primerno.
Če bi lahko znova izbirali poklic, bi ga izbrali še enkrat?
Verjetno. Izhajam iz velike revne družine, bilo nas je deset otrok, in tako sem se zatekal v šport, med prijatelje, da sem šel od doma, saj sem se doma zaradi živžava težko učil. Celo v dijaški dom sem se hodil učiti, tam smo imeli učne ure in tako sem naredil gimnazijo.
Kaj vam je bilo najlepše pri tem poklicu?
Da je otrok uspel. To je najlepši občutek tega poslanstva in potem si zadovoljen s svojim delom.
Ste veliko neopravičenih ur napisali?
To pa ne. Otroci so radi hodili k športni vzgoji, največ veselja je bilo z igro med dvema ognjema. Med dekleti se je malo dogajalo, da zaradi menstruacij niso hodile, včasih so jo imele tudi za dober izgovor. Se mi pa s tem kasneje ni bilo treba več ukvarjati, ko sem prevzel samo fante. Organiziral sem tudi športne dneve, smučanje v Kranjsko Goro, na Ulovko ali pa pohodi na Rakitno, Pokojišče. Lepi spomini so tudi na krose, ki smo jih začeli z mojim prihodom v Borovnico. Prvi je bil v Peklu, nato na Dražici pa na Dolu na nogometnem igrišču in po travnikih okoli.
Kako pa ste se počutili v kolektivu?
Zame je bil največji problem kajenje v zbornici. Vedno, ko sem prišel v zbornico, sem odpiral okna, kolegice pa zapirale. Potem je prišel zakon prepovedi kajenja, pa so nekatere še kar kadile v kabinetih. Se spomnim, ko sem dežural na hodnikih, je večkrat prismrdelo iz kabinetov. Drugače smo se pa kar razumeli, nismo imeli težav.
Rok Mihevc
