Pozabljena dela akademskega slikarja Simona Ogrina in njegovega sina Mirka na Hrvaškem

Simona Kermavnar

Akademski slikar Simon Ogrin (*1851 †1930) je v zadnjih petih letih svojega življenja po naročilu frančiškanov na sosednjem Hrvaškem opravil obsežnejše poslikave treh cerkvenih notranjščin: poslikal je ladjo in kapeli v Mariji posvečeni cerkvi na Trsatu nad Reko leta 1925 in v Dalmaciji notranjščini cerkve sv. Frančiška Asiškega v Splitu ter župnijske cerkve sv. Ilije (preroka Elije) v Metkoviću ob Neretvi, oboje leta 1927. Podatke o tem je zabeležil v svojem rokopisnem dnevniku Mali zaznamek mojih naročil in prejem denarja za zagotovljena dela.[1]

Poslikavi na prvih dveh omenjenih lokacijah se nista ohranili. Trsatska[2] je nastala po naročilu rojaka Mihaela Trohe (*1880 Babno Polje †1953 Trsat), ki je bil od leta 1924 do 1930 gvardijan[3] tamkajšnjega frančiškanskega samostana in je že v prvem letu svoje službe organiziral evharistični in tretjeredniški kongres, uspelo mu je celo odpreti mejo na reki med Reko (ki je bila takrat del Kraljevine Italije) in Sušakom (sestavni del Kraljevine Jugoslavije).[4]

Jeseni 1927 je skupaj s sinom Mirkom končal z delom v ladji v prav tako frančiškanski (minoritski) cerkvi v Splitu. Članek v lokalnem časopisu Jadranska poštaje o ob tej priložnosti zapisal (v prevodu): »V cerkvi sv. Frančiška na Obali so končana dela z okraševanjem celotne ladje. Delo je zelo okusno opravljeno. Na sredini, na stropu, je velika slika, ki prikazuje sv. Frančiška v slavi. Na stenah, na obeh straneh slavoloka pri vhodu v prezbiterij, sta v medaljonih naslikana slovanska apostola sv. Ciril in Metod. Slike so freske in so delo umetnika g. Šmuna Ogrina iz Vrhnike pri Ljubljani. Okrasitev ladje je delo njegovega sina g. Mirka. Splitčani so lahko ponosni, da so se frančiškani na Obali v današnjih okoliščinah odločili za takšno delo in tako okusno okrasili to cerkev, ki jo že stoletja radi in z veseljem obiskujejo. Za praznik sv. Frančiška, 4. oktobra, ob zaključku tega frančiškanskega leta, bodo v tej cerkvi potekale posebne slovesnosti.[5]

To delo je verjetno spodbudilo tudi prebivalce pristaniškega mesta Metković, na čelu z župnikom fra Franjom Alf. Klarićem, da so takoj zatem za okrasitev notranjščine svojega božjega hrama, posvečenega preroku Eliji[6] (župnijo so od samega začetka vodili frančiškani province v Splitu)[7] izbrali Ogrina.[8] Kot lahko preberemo v uradnih zapiskih sej župnijskega odbora (Zapisnik sjednica crkovinarstva 1923–1951) je bila pogodba z Ogrinoma – očetom Simonom slikarjem in sinom Bogomirom (Mirkom) dekoraterjem – odobrena 11. septembra 1927.[9] Figuralna poslikava je v apsidi prikazovala sv. Evharistijo (oz. sv. Rešnje telo), sv. Hieronima na vzhodni steni transepta, sv. Frančiška Asiškega vizavi in preroka Elijo na ravno stropanem križišču glavne in prečne ladje. Cerkev je bila med 2. svetovno vojno poškodovana. Sredi devetdesetih let minulega stoletja so jo temeljito prenovili (po načrtu ing. T. Tokića[10]) in z izjemo freske v apsidi figuralno poslikavo prebelili, dekorativna je bila odstranjena že prej.[11] Stanje notranjščine je bilo malo prej fotografsko dokumentirano (1994; Foto studio Veraja).[12]

Ogrinove freske so bile kasneje močno preslikane: dvakrat (1948, 1960) jih je »restavriral« soboslikar Stipe Volarević.[13] Ta si je (sodeč po fotografijah iz 1935 in 1995) dovolil veliko »umetniške« svobode, sv. Hieronimu je recimo namesto draperije naslikal razgaljene noge itd.

V času svojega bivanja v Metkoviću je Ogrin[14] po sočasni fotografski predlogi naslikal [15] tudi doprsni portret Stjepana Radića,[16] ki je hranjen v prostorih tamkajšnje Mestne glasbene dvorane. Za Hrvaško in širšo regijo pomembni politik Radić, ki je mesto obiskal poleti 1926 in 1927,[17] je bil kmalu zatem, 20. junija 1928 med sejo ljudske skupščine Kraljevine SHS v Beogradu, ustreljen[18] in je 8. avgusta zaradi ran tudi umrl (v Zagrebu), streljanje pa je v državi sprožilo globoko politično krizo.

Leta 1927 je ostarelemu slikarju pri freskantskih delih v cerkvah v Splitu in Metkoviću torej v veliki meri pomagal sin Bogomir (Mirko), ki je opravil vsa dekoraterska dela. Po besedah Simonovega vnuka Rafaela Javornika (*1934) naj bi tudi Mirko tako kot oče študiral na likovni akademiji v Benetkah in tudi umrl naj bi v Benetkah.[19] V Krstni knjigi vrhniške župnije je ob njegovem krstu sicer zaznamek, da je umrl v domačem kraju 20. marca 1928.[20] Po sinovi smrti je Ogrin 1929 freskiral le še v ž. c. sv. Križa v Vinici ob Kolpi,[21] naslednje leto je umrl.