Nedavno smo se za vselej poslovili od uglednega zdravnika, specialista klinične mikrobiologije in rednega profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Alojza Ihana. Poleg strokovnega, pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega dela se je ukvarjal tudi s književnostjo. Bil je urednik več literarnih revij, izdal je šest knjig poezije, tri romane, tri knjige esejev in za svoje delo je prejel tudi številne nagrade: med drugim tudi Rožančevo in nagrado Prešernovega sklada. Bralci Dela ga poznajo tudi kot pisca kolumn, v katerih je pronicljivo, argumentirano in kritično ocenjeval stanje ter razmere v družbi, še posebej v zdravstvu. Umrl je star 65 let.
Tihotapec je roman, ki naj bi pomenil formalno nadaljevanje romana Karantena, a ga lahko beremo tudi povsem samostojno, saj gre za zaključeno dogajanje v življenju dveh prijateljev, ki z jadrnico plujeta iz Mesinskega zaliva v matično pristanišče v Trstu.
Dogajanje se praktično dogaja ves čas dogaja na jadrnici, ki jo Andrej zaradi svoje bolezni (preboleva raka) proda prijatelju Mariu. Andrej je torej Marijev skiper, kateremu naj bi pomagal jadrnico prepeljati v Trst. Plovba teče dokaj mirno, dokler se Mario ne odloči, da spremenita smer plovbe tako, da bo možen postanek v Črni gori. Andreju to še malo ni všeč, a po nekaj razpravah se vendarle odpravita proti Budvi. Mario naj bi tam opravil poslovni razgovor s premožnim ruskim poslovnežem Kudinovim, ki se ukvarja s prodajo stanovanj v Dubaju. Obiskovalca po rutinskem pregledu jadrnice šokira odkritje, da tihotapita drogo. V strahu pred medijskim linčem se odločita, da zadeve ne bosta prijavila policiji in bosta vseeno nadaljevala plovbo proti Trstu. Na tej poti so v ospredju nenehna sumničenja in ugibanja ter manipulacije o tem, kdo je zares tihotapec in kdo je marioneta. Napetost se stopnjuje v psihološko in moralno dramo ter se sčasoma bere kot dobra kriminalka. Razplet boste dojeli, ko se lotite branja.
Avtor v bralcu ne stopnjuje le napetosti in pričakovanja, natančno opisuje kraje in pristanišča, kjer sta plula; v zaključku romana pravzaprav postreže s podatki o tej poti.
Vsekakor je to branje, ki, poleg užitkov, v napetosti, prepoznavanju značajev in obnašanju ljudi v različnih situacijah, bralca pritegne, navdušuje ter zadrži v negotovosti vse do konca romana.
Dragica Krašovec, Društvo DVIG
