Danes je za Vnanje Gorice in Ljubljansko barje s hribovitim zaledjem velik praznik, saj sta predstavnika JZ KP LB, ki sta doma: Ana iz Iga in Janez iz Vrhnike, prvič obiskala cerkev na Gulču in si ogledala tamkajšnjo kulturno in naravno dediščino, ki je uspešno preživela vse nujno potrebne posege ob celoviti prenovi cerkve in zvonika. Vse seveda še ni končano, saj bo potrebno obnoviti še notranjo konstrukcijo v strehi zvonika, vhodna vrata in še kaj. Ob tem sta bila seznanjena tudi s tehnično zbirko, ki se nabira v zvoniku in z problematiko, ki jo še vedno povzroča stara jugoslovanska miselnost večine ljudi, ki jim je figo mar, za pristno, slovensko naravno in kulturno dediščino…..
Zanimivo, kako se že mnogo let veljajo zakonitosti, od nevidnega nevtrona okoli atoma in vse vmes, do neskončnega vesolja. Na naši zemlji se odvija življenje in od kar obstaja človek je odvisen od sobivanja v naravnem okolju. Vse generacije naših prednikov so iz roda v rod pridobivale izkušnje pridelave hrane iz zemlje, na zraku in soncu, s pravo količino vode. Prav tako je skozi tisočletja, napredovalo pridobivanje živali za prehrano in za pomoč pri delu. Zaradi neposredne odvisnosti od narave je bilo pristno in blagodejno naravno sožitje z naravo in med ljudmi, ki so bili, zaradi sodelovanja bolj povezani med seboj.
Napredek civilizacije, transporta, hladilnic in vse druge tehnologije pa je prinesel velike spremembe. Mnogi so se osamosvojili, vidijo le sebe in so se odtujili od naravnih zakonitosti. »Namesto, da bi ohranjali stik z naravo in skrbeli za samooskrbo, se raje odločamo za take oblike izkoriščanja prostega časa, da nas te še bolj otujijo od naravnih zakonitosti in zdrave pameti.«
Vsak človek hote ali ne, še vedno ostaja gospodar naravne in vse druge dediščine. Kako uspešno pa je to gospodarjenje, se kaže v urejenosti okolja tam, kjer živimo, se gibljemo in delamo. Zato iskrena hvala vsem, ki aktivno skrbite za svoje domače okolje, za domače živali in za samopreskrbo. Prav tako, kot domače pa je pomembno tudi gosdopodarjenje na skupnih, torej občinskih, državnih in cerkvenih površinah, saj je urejenost teh parcel slika stanja duha in razuma sosedov in skupnosti, ki tam prebiva.
Lep primer zgoraj opisanega je tudi naravna dediščina v naših cerkvah, ki bi jo hoteli nekateri uničiti tako, kot doma in še kje pa čeprav nam je podarjena v plemenitenje podobno, kot nam je podarjena v oplemenitenje tudi kulturna in druga dediščina, ki je žal tudi prevečkrart pozabljena in prepuščena sama sebi ter se ohranja na plečih peščice posameznikov, namesto, da bi jo spoštovali bolj, kot spoštujemo tuje dobrine iz tujine.
Iskrena hvala Zavodu RS zavarstvo narave za razumevanje in pomoč tudi na tem področju.
https://natura2000.gov.si/novica/netopirji-tihi-prebivalci-nasih-cerkva/
Vnanje Gorice, 16.7.2026
Drago Stanovnik
