Poti nekdanje kartuzije Bistra so po enoletnem premoru zopet premerili drzni pohodniki, ki jim številka 48 kilometrov ne vzame poguma. V hladnem jutru zadnje aprilske sobote so hrabro zagrizli navkreber izpred nekdanjega samostana, ki so ga v Bistri pred skoraj osemsto leti zgradili tihi menihi. Planinci so bili tokrat malce manj tihi, da bi se med njihove vrste tako kot pred dvema letoma ne vtihotapil boter medved. Do Zavrha je bil premagan najtežji višinski zalogaj, zatem so se na valoviti poti zvrstile vasice Pokojišče, Zavrh, Dobec in Kožljek, z obveznimi postanki ob spremljevalnem vozilu. Sonce je sijalo milo in toplo, morda že malce pretoplo, pokrajina naokrog pa se je že dodobra pomladno prebudila. Pogled na cerkniško stran, najjužnejši del kartuzijanskega posestva, ni trajal prav dolgo, ko se je bilo potrebno že spustiti v Kožlješki log. Ob potoku je točno kot ura Gostišče Godec dostavilo odlično kosilo za lačne pohodnike – hvala Martini in Danilu! Počitku je sledila pustolovščina prečkanja temnih gozdov za robom Strmeca, mimo Krimske jame, prek Žlofotca in Krimščka, z izjemnimi pogledi na severna gorovja. Narava je čudovita, vstop v civilizacijo pri Zidanci v rakiških Novakih, še lepši, pa so se pridušali nekateri. Sledil je neskončni spust proti Kamniku pod Krimom in ko je grajski vrtnar že mislil, da ne bo več grizel kolen, ga je Cankar razveselil z novico, da bomo v počastitev najslavnejše Francke poromali še na Žalostno goro. Nato pa res le še navzdol, s čudovitimi razgledi s trase stare železniške proge, prečkanjem Barja po novi učni poti skozi Goriški mah, prek Borovniščice in po trinajstih urah zopet skozi grajska vrata v Bistri. Sledila je podelitev medalj za pogum, najpogumnejši izmed vseh jih ima že triindvajset – Bojan Miklošič-Bobi. Za uspešno izvedbo tradicionalnega bistrškega pohoda se na prvem mestu zahvaljujemo Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika, brez katerega bi se dogodek tako kot kartuzija že davno preselil na arhivske police.
Za PD Borovnica Damjan Debevec