Borovničani smo vajeni klasičnih predstav in kulturnih dogodkov v večnamenskem prostoru, tokrat pa je občinstvo doživelo nekaj povsem drugačnega. Predstava igralca Roka Kravanje “Slovenska transverzala”, se je na povabilo Gledališke skupine Šota odvila v intimnem okolju male telovadnice, prostoru, ki ni bil izbran naključno. Prav takšno okolje je namreč bistveni del predstave, saj igralec med izvedbo pleza po letvenikih, se giblje med blazinami in celoten prostor uporablja kot svojevrsten oder. Gledalci nismo sedeli daleč od dogajanja, temveč smo bili skoraj njegov del, kar je ustvarilo posebno bližino in intenzivnost doživetja.
Predstava je nastala iz raziskovalnega procesa VN Laba v okviru Via Negative, kjer so ustvarjalci raziskovali temo nasilja. Rok Kravanja je v proces vstopil z več kratkimi prizori, eden izmed njih pa je sčasoma postal jedro celotne predstave. Njegovo izhodišče je zelo osebno, odnos z očetom, ki ga je kot otroka skoraj vsak konec tedna vodil v hribe.
Danes na te izlete gleda kot na izraz očetove skrbi in želje, da bi sinu nekaj dal. Kot otrok pa jih je doživljal drugače. Zgodnja vstajanja, dolge ture in občutek, da izbire nima, so v njem vzbujali odpor in občutek prisile. Prav razkorak med dobrimi nameni starša in doživljanjem otroka je postal eno osrednjih vprašanj predstave. »Saj ti želim samo dobro« je stavek, ki ga predstava postavlja pod drobnogled. Starši pogosto ravnajo z najboljšimi nameni, vendar to še ne pomeni, da otrok njihova dejanja doživlja enako. Iz tega razmisleka se predstava razširi v raziskovanje različnih, pogosto manj opaznih oblik nasilja ter odpira tudi vprašanje, zakaj imajo Slovenci tako poseben odnos do planinstva in gora.
Posebnost predstave je njena odprtost. Kravanja ne ponuja enostavnih odgovorov in ne moralizira. Gledalcem ne pove, kaj je prav in kaj narobe, temveč jim prepušča, da si svoje mnenje ustvarijo sami. Nekdo bo določeno šalo ali pripombo razumel kot problematično, drugi ne. Predstava teh odzivov ne presoja, ampak jih postavlja v prostor za razmislek.
Odprta pa ni le vsebinsko, temveč tudi izvedbeno. Že na začetku gledalcem pove, da se lahko med predstavo presedejo, odidejo po pijačo ali celo zapustijo prostor, če jim predstava ne ustreza. S tem ruši nekatere ustaljene gledališke konvencije in občinstvu omogoča bolj svobodno izkušnjo. Pomemben del predstave je tudi sodelovanje publike. Gledalci niso zgolj opazovalci, ampak postanejo soustvarjalci dogajanja. Igralec jih prosi za manjše naloge, pomoč pri pripravi prizorov ali prinašanju predmetov. Zato je vsaka izvedba nekoliko drugačna in zaznamovana z odzivi občinstva.
Predstava želi predvsem spodbuditi razmislek o tem, kje vse se nasilje pojavlja. Običajno ga povezujemo s fizičnim obračunavanjem ali najbolj očitnimi oblikami agresije, Kravanja pa opozarja na mnogo bolj subtilne pojave. Zanima ga nasilje, skrito v vsakdanjih navadah, stereotipih, šalah in načinih, kako govorimo o drugih ljudeh. Po njegovem mnenju se nasilje pogosto ne začne pri pretepu ali sovražnem govoru, temveč veliko prej – pri vsakdanjih odnosih, za jedilno mizo, v besedah, ki jih izrekamo brez posebnega premisleka. Prav tam, kjer se zdi, da ni nič problematičnega, se lahko skrivajo zametki nečesa veliko resnejšega.
Predstava je zahtevna tudi fizično. Kravanja pravi, da mora biti dobro pripravljen, še pomembnejša od same kondicije pa je pripravljenost na napor. Med predstavo se zavestno izpostavlja utrujenosti, izčrpanosti in nelagodju, saj je prav fizični napor pomemben del njene vsebine. Ta napor predstavlja bremena, ki jih vsak človek nosi s seboj, nekakšen nevidni nahrbtnik, ki je pri vsakem drugače težak. Predstava tako odpira vprašanja o pritiskih družbe, samonaloženih obremenitvah in o tem, ali znamo ta bremena kdaj tudi odložiti.
Rok Kravanja je svojo umetniško pot začel po študiju na Pedagoški fakulteti in nato na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po diplomi leta 2014 je začel delovati kot samostojni kulturni delavec ter sodelovati z različnimi gledališči in produkcijskimi hišami.
Rok Mihevc
