Sončen jesenski dan je ravno pravšnji za raziskovanje bližnje okolice, tokrat Planinskega polja z okoliškimi vasicami. Planinsko polje je tipično kraško polje, po katerem meandrira reka Unica, ki priteče iz Planinske jame. Polje, po dolžini meri kar šest kilometrov, je ugreznina med Planinsko goro, Mrzlim gričem in Starim gradom ter Jakovškim gričem. Njegovo dno gradijo pretežno dolomiti, zato je nepropustno in večkrat preplavljeno. Zato so idilične vasice Laze, Jakovica, Grčarevec, Martinj hrib in Ivanje selo, na obrobju gričevja. Imajo zanimiva imena in po pripovedki so njihova imena izpeljana iz imen petih bratov Lazar, Jakov, Grčar, Martin in Ivan. Pohod smo pričeli v Grčarevcu ob robu polja, kjer poteka tudi prelomnica, proti zajezenim požiralnikom, ki se imenujejo Putikove štirne ali katavotroni. To so velikanski železni obroči z rebri, položeni nad tremi največjimi požiralniki, ki zadržujejo plavajoče ostanke hlodov, dračja, skratka naplavine … kadar vode narastejo in poplavijo celotno polje. Takih požiralnikov večjih in manjših, kjer voda odteka v podzemlje, so krasoslovci našteli na obrobju okoli 100. Največ zaslug za izboljševalna dela in krajšanje poplavnih dni na Planinskem polju ima gozdarski inženir in speleolog Viljem Putik, Čeh po rodu, zato Putikove štirne. Raziskovanje polja in Planinske jame ga je zaposlovalo več let in v času prve svetovne vojne je celo razmišljal o izgradnji železniške proge skozi Planinsko in Postojnsko jamo, a k sreči se ideja ni uresničila, ker je bilo prej konec vojne. Nad velikim požiralnikom Pod stenami, ki ga je obzidal 10 m globoko, je v češčini napisal NAZDAR PLANINSKI DOLINI 1889, kar pomeni pozdrav… Od tam nas makadamska cesta pripelje do kratkega vzpona na Jakovški grič, od koder se odpre čudovit pogled na celotni del Planinskega polja. Jesensko obarvano redko drevje in grmičevje ob rečni strugi, ožarjeno z jesenskim soncem, omogoča še bolj romantični videz. Kmalu smo pri cerkvici sv. Mihaela in z občudovanjem gledamo lično obnovljeno mežnarijo, v kateri ima svoj atelje naš rojak, akvarelist, Pavel Mrak. Ker je z nami nekoč domačin, zdaj Vrhničan, Mirko Turk, ki pozna skrbnico cerkve, imamo priliko pogledati v njeno notranjost. Cerkev je bila grajena v začetku 16. stoletja kot protiturški tabor, kar se vidi po obzidju, znotraj ima tri lesene baročne oltarje in glavni je posvečen sv. Mihaelu.. Zunaj na pročelju pa smo prebrali zahvalno ploščo župniku, ki je leta 1944 rešil Jakovico in njene stanovalce, da jih Nemci niso postrelili, vasi pa požgali. Župnik je opravil pogumno dejanje. V bližini stoji tudi kapelica nad vodnim izvirom, po pripovedih zdravilne vode za očesne bolezni. Posebej je zanimiva, ker ima zvonik na preslico, kar v teh krajih ni navada. Turki so v 16. stoletju sicer večkrat oblegali vasico, a na zadnjem pohodu se je zgodilo nekaj nenavadnega, pravi ustno izročilo. »Močno je zagrmelo in med napadalce je udarila ognjena strela, lilo je ko iz škafa, utrgal se je oblak, močno se je stemnilo in Turki so nemočni begali sem in tja. Tla so se razmočila in turški konji so se začeli ugrezati vanj. Vas je bila rešena.« Nato smo se ustavili pri pomožnem gospodarskem objektu, ki je last Mira Turka, se spogledovali s Planinsko goro, v daljavi s Slivnico, pod nami pa posamezna jesensko obarvana drevesa in zeleno polje s kravami in konji na jesenski paši. O poplavljenem polju pa ne duha ne sluha. Kar z grozo smo poslušali našega gostitelja, ki je pripovedoval, kako je več desetletij tlela ideja, da bi Planinsko polje zajezili in ga spremenili v veliko akumulacijo za elektrarno na Vrhniki… Še dobro, da je prevladala naravovarstvena zavest in vprašanje tveganja za poplave na Barju. Zdaj je polje zaščiteno z naturo 2000 in nikomur ne pridejo več na pamet take misli. V prijetnem razpoloženju smo se odžejali z dobrim čajem, ob okusni malici pa razmišljali, kako malo je treba, da smo vsi zadovoljni. Še toplo jesensko sonce je pripomoglo k prijetnemu vzdušju. Someščanu Mirku smo v zahvalo zapeli, se iskreno zahvalili in se skozi Laze odpeljali proti domu. Zapisala: Elica Brelih Slike: Janez Cerk, Majda Zimšek, Elica Brelih, Jerneja Telban
