Torek,11. novembra, dan za druženje pohodnic in pohodnikov skupine Zimzeleni, megleno in hladno jesensko jutro na Vrhniki, pa še praznik sv. Martina… Ko pa smo se peljali proti Logatcu, nas je že pozdravilo medlo sonce, kar je obetalo sončno vreme proti jugozahodnem delu Brkinov, kamor smo bili namenjeni. V Markovščini nas je pozdravilo prijetno toplo sonce, sinjemodro nebo brez oblačka in brez vetra, kaj vetra, brez sapice. Pogled po kraški gmajni pa je nakazoval, da se je narava že pripravila na zimsko obdobje: suhe, rjave trave, gola drevesa sicer marsikje obrašča vednozeleni bršljan, šumeče listje pod nogami, o žareče rdečih grmih ruja ni več sledu, zreli kakiji, ta zlata jabolka, pa krasijo vrtove domačij in čakajo, da jih osmodi še slana, ker bodo slajši… Ob opazovanju spremenjene narave, ogrnjene v jesenski plašč, smo kmalu prišli do kraške jame Dimnice, o kateri so včasih govorili, da ima »hudič prekajevalnico mesa«, ker se pozimi kadi iz nje. Danes vemo, da je to ena izmed zelo lepih in s kapniškimi tvorbami bogata kraška jama, v katero pridemo po stopničasti spiralasto speljani poti do dna 40 m globokega brezna, kjer se odpira dvonadstropna jama, suha v zgornjih rovih, spodnji pa so vodnati. Sam vhod v jamo je zavarovan z zaklenjenimi vrati. Že dolgo časa tudi vemo, da v njej ni hudiča, ampak mrzel zrak izpodriva toplejšega in ta se dviga navzgor. Jama ima več dvoran in v eni od njih, v Beli dvorani, stoji stalagmat ali kapniški steber, ki je kar 20 metrov visok in je tretji najvišji v Evropi. Z vrha brezna je v črno globino kar grozeč pogled. Mi smo zaradi spolzkih stopnic prehodili le en zavoj spirale, nato pa se vrnili do bližnje jase, kjer smo veliko več zvedeli o jami. V bližini Dimnic se nahaja vasica Slivje, ki je znana po veličastni cerkvi sv. Martina in poslikavah rodoljuba, slikarja, grafika in kiparja, Toneta Kralja. Tone Kralj je posebno v letih od 1941 do 1945 na povabila številnih zavednih slovenskih duhovnikov po Primorski s svojo ženo poslikaval cerkve s svetopisemsko vsebino in za negativne like upodabljal znane in prepoznavne fašiste in naciste. V prizorih je upodobil tudi nacionalne simbole (barve slovenske zastave…)in na tak način s kritiko povzdigoval in poveličeval slovenstvo. Njegove poslikave najdemo v več kot 40 cerkvah od Prema, Tomaja pa vse do Višarij. Še posebno smo se razveselili nekaj sončnih žarkov, ki so pronicali skozi visoke line prav na osrednji oltar s sv. Martinom in osvetlili kotiček z gosko pri nogah sv. Martina, in enajsto postajo Križevega pota. Mnogi so ugotavljali, da je že zunanjost drugačna, posebno zvonik, notranjost pa sploh, ker ni baročna. Cerkev ima dolgo zgodovino, saj je bila prva, manjša podružnica zgrajena že leta 1542, nato so jo koncev 17. stoletja povečali, v 18. stoletju pa dozidali visok zvonik. Ob cerkvi je mogočno, že močno skrivenčeno, a živo lipovo drevo, za katerega je Jože ugotavljal, da je še iz Napoleonovih časov. Mogoče pa res, saj so to dolgoživa drevesa. Iz vasice Slivje smo se napotili proti vasi Velike Loče, malo po asfaltu in nato po mehkih, z listjem pokritih gozdnih poteh, ki jih je poiskal vodnik, proti vasi Ritomeče, kjer nas je že čakal avtobus. Prijetno ogreti, zadovoljni, da smo spoznali delček brkinskih vasi na stičišču kraškega in flišnega sveta, se v daljavi čudili najvišji ne alpski gori pri nas, Snežniku in precej bližje Slavniku, se dobro razgibali, »skuhali ali spekli kako dobroto«, naredili še skupinsko sliko in se odpeljali proti domu. Še komentar v avtobusu: »To je bil pa en najboljših in najlepših pohodov…« ali »Bilo je res odlično, veliko novega in krasno vreme…« Zapisala: Elica Brelih Slike: Željko Jadanič
