»Po jutru se dan pozna,« pravi ljudski pregovor. Ker je bilo torkovo jutro sončno, prijetno jesensko toplo, smo se nadejali prijaznega vremena in pričakovali na naši poti nekaj neznanega, a zanimivega. Na vožnji nad Želimeljsko dolino smo se ozirali po rumeno, oranžno, rjavkastem listnatem drevju, ki je barvalo pokrajino. Že na poti smo se seznanili, da je hrib, kamor smo namenjeni, imenovan Gora (750 m), in je v srednjem veku služil kot »ognjeni telefon«, da je sosednjim krajem z gorečimi kresovi naznanjal bližajočo se turško vojsko, ki je ropala, požigala in na silo odvzemala zdrave dečke jokajočim staršem. Stlačili so jih v majhne košare in jih obesili na bosanske konjičke ter jih odpeljali na turška ozemlja, kjer so jih vzgajali za najbolj krvoločne vojake-janičarje. (Ivo Andrić) Tudi to, da domačini hrib imenujejo kar Ahac, ker stoji na vrhu mogočna cerkev. Takoj se po debelih zidovih in samostoječemu zvoniku vidi, da je nekoč služila kot srednjeveška utrdba. Prvotno je stala manjša cerkev, posvečena Mariji, a so Turjaški grofje dali po letu 1593 v čast zmage nad Turki sezidati mogočnejšo, posvečeno sv. Ahacu. Pri odcepu za Veliki Ločnik smo zagrizli v hrib, da smo se izognili asfaltu in ubirali bližnjice po jesenskem gozdu; za nekatere je bilo to vzpenjanje kar naporno in prehitro.. Lepo pa se je sprehajati po šelestečem barvitem listju pod nogami, a pretijo tudi skrite nevarnosti – mokre veje ali kamenčki, ki povzročajo zdrse. Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. Po dobri urici in pol smo si na vrhu privoščili malico, se razgledali proti Krimu in Mokercu, nato pa se spustili po krajši poti na drugo stran, v Mali Ločnik. Zaradi večje varnosti se nismo spustili do Bajdinških slapov, ampak se odpeljali na Turjak, da si pobliže ogledamo mogočni grad, v katerem so gospodovali od 11. stoletja pa vse do druge svetovne vojne grofje Turjaški ali Auerspergi. Vsi rodovi so dali izredne vojščake, sposobne vojskovodje in vojaške voditelje. Med njimi se je zelo proslavil Andrej Turjaški leta 1593, ki je zbral mogočno vojsko in odrinil proti Sisku nad Turke, ki so prodirali preko Bosne na krščanska ozemlja. Toda pri Sisku so naleteli na iznajdljive turjaške vojskovodje na čelu z Andrejem Turjaškim, ki je onemogočil Turkom prehode preko široke in globoke reke Kolpe in tako preprečil napredovanje turške vojske. Viri pravijo, da je na tisoče Turkov ostalo v mrzli Kolpi. To je bila bitka, ki je ustavila Turke za vedno. Turjaški so podpirali tudi protestantsko gibanje na Slovenskem in tako nudili zatočišče Primožu Trubarju in Juriju Dalmatini pred proti reformatorjem. Jurij Dalmatin je v majhni skriti sobici nekje sredi gradu v miru prevajal Biblijo v takratni slovenski jezik. Kajti »lubi Slovenci« naj bi poslušali božjo besedo v domačem, razumljivem jeziku. V času druge svetovne vojne je grad doživel usodo mnogih gradov, saj je bil leta 1943 požgan. Ostale so ruševine, ki so jih sicer potomci Auerspergov po denacionalizaciji dobili nazaj, a jih niso želeli ohraniti. Država Slovenija je grad odkupila in ga bogato obnavlja. Zvedeli smo, da bo leta 2026 v mesecu juliju svečano odprtje. Pohvalimo se lahko, da smo bili celo povabljeni na odprtje. Ne glede na gradbišče so nam dovolili, da smo si pogledali »onemoglo« staro, a zelo opevano grajsko lipo, pod katero so se hladili grajski in sklepali ženitne pogodbe. France Prešeren pa jo je preimenoval v hrast zaradi pesniške svobode v baladi Turjaška Rozamunda, ki smo jo v celoti zrecitirali. Tako smo naš s čudovitim jesenskim soncem obsijan torek s »temno liso in grenkim priokusom« na koncu (saj veste, zakaj gre…) zaključili s poezijo. Zapisala: Elica Brelih Slike: Željko Jadanič
