Kot najmlajši in hkrati najdlje prisoten župnik v naši občini se nam bo predstavil gospod Bogdan Oražem. Pokriva kar dve župniji – Polhov Gradec in Črni Vrh, velikokrat pa se odpravi tudi na misijon v države tretjega sveta.
Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini?
Sem Bogdan Oražem, rojen leta 1968 v suhorobarski družini v vasici Globel pri Sodražici. Ta Globel se nahaja tik pod Goro, ki je znana kot rojstni kraj mistikinje Magdalene Gornik. V župniji Polhov Gradec službujem že od daljnega leta 1998. Takrat sem bil najmlajši župnik v škofiji, star 30 let. Spomnim se veličastnega sprejema. Sprejeli so me v Srednji vasi, naložili na kočijo, potem je slavnostni sprevod z narodnimi nošami krenil proti župnijski cerkvi. Ko je kočija peljala mimo župnišča proti glavnemu vhodu v cerkev, ki sta ga krasila dva mlaja, sem slišal glas iz množice: “Glej ga, kako je mlad, ta nas bo vse pokopal.” Na starih cipresah pred pokopališčem je stal napis: “Dobrodošel med nami.” Iz tega se je ponorčeval eden od mojih sošolcev, ki me je obiskal med prvimi ob prihodu: “To pa je gostoljuben kraj, če so te že mrtvi tako pozdravili, kaj šele živi.”
Vsekakor pa mi je bil ta izjemen sprejem kot neizkušenemu duhovniku velika opora in spodbuda. Daleč je že od tega. Ne vem, v kolikšni meri sem uspel izpolniti pričakovanja občestva. Vsekakor pa so mi v teh letih še najbolj izpadli zobje in lasje. Za nobenega od teh pa mi ni žal, saj so izpadli med ljudmi, ki cenijo duhovnika, spoštujejo svoje korenine in dediščino.
Kaj kot duhovnik počnete v prostem času?
Ko imam čas zase, mi veliko pomenita glasba in petje. Sam pojem tudi v duhovniškem oktetu Oremus. Ker pa ne prenašam dobro družbe samega sebe, so vsi moji hobiji nekako povezani z življenjem župnije. Rad se družim z župljani, na romanjih, poleti na kolesu, pozimi na smučeh, v slabem vremenu in zvečer ob namiznem tenisu, kolikor čas dopušča. Z mladimi rad igram odbojko, prej tudi nogomet in košarko. Žal pa mi je zdravnik te športe glede na moja leta odsvetoval, saj sem si pred kratkim pri odbojki poškodoval koleno.
Kar se tiče navijaštva, izhajam iz družine, kjer smo vsi navdušeni nad smučarskimi skoki. Če čas dopušča, si rad ogledam kakšno tekmo v živo. Vse svoje prijatelje iz tujine obvezno peljem k Mariji na Brezje, potem pa v Planico. Kar zadeva smučarske skoke, smo Pograjci doživeli svoj vrhunec na olimpijskih igrah.
Se mi pa zdita šport in duhovnost zelo povezana. Oba zahtevata vztrajno predanost, zavzetost in jasen cilj. Apostol Pavel je bil verjetno v svojem času navdušen športnik, saj me navdihuje njegova misel, ki jo je zapisal v prvem pismu Korinčanom: “Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, tečejo vsi, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec se pa vsemu odreče, da prejme venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku.”
Delo, šport, hobiji in vse, s čimer se človek ukvarja, so pomembni. Učijo nas vztrajnosti, pa tudi ponižnosti in premagovanja neuspehov. Vsekakor pa človek ne sme izgubiti osnovnega cilja pred seboj, to pa je večnost. Če ta cilj izgubimo, je vse naše življenje in prizadevanje kot “mahanje po zraku”, kakor bi rekel apostol Pavel, ali pa mlatenje prazne slame, kot bi rekli naši predniki.
Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo?
Vsak čas prinaša svoje izzive. Danes smo vsi skupaj pred izzivom umetne inteligence. Prinaša veliko dobrega. Vprašanje pa je, ali smo ji dorasli. Bolj kot da smo mi uporabniki umetne inteligence, se zdi, da umetna inteligenca uporablja nas. Precej načenja naše korenine in trga povezanost v družinah, župnijah in drugih skupnostih. To je verjetno najbolj globalni izziv celotnega človeštva.
Vsem bralkam in bralcem Našega časopisa želim dobre telesne in duhovne kondicije, da bi dosegli to, kar želijo. Če že ne nagrad in vencev tega sveta, ki ovenejo, pa vsaj tistega nevenljivega.
Hvala vsem trem domačim župnikom za sodelovanje v intervjuju.
Manca Dolinar
Foto: J. D.
