Gospa Ilonka, vi po rodu niste iz Horjula. Kako ste se znašli v horjulski dolini in kako ste se ujeli z življenjem tukaj?
Po rodu sem Mariborčanka, a sem med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani spoznala Jaka, svojega bodočega moža, ki pa je iz Horjula. Pojma nisem imela, kje je Horjul, a mi je že ob prvem obisku prirasel k srcu. Rada imam zelenje, gozdove, tišino, bolj umirjen ritem kot mestni, prijazne ljudi, občutek skupnosti: da je ljudem mar za bližnjega. Čutim, da je to še zelo živo v tej dolini.
Kako pa se je začela vaša glasbena pot? Ste imeli glasbo že v družini ali je prišla v vaše življenje kako drugače?
Devet let starejši brat je igral klavir in me je že zgodaj začel učiti najpreprostejše melodije. Nato sem redno hodila z njim v glasbeno šolo na ure klavirja in komaj čakala, da sprejmejo tudi mene. Takrat je bilo treba dopolniti sedem let.
Torej že v rani mladosti. Kaj pa vas pri glasbi osebno najbolj prevzame?
Njena moč transcendence, ki mi omogoča biti v stiku z lastno ranljivostjo, hkrati pa osvobaja in mi daje občutek, da sem del nečesa veliko večjega: globoke povezanosti, smisla in duhovne potešitve.
Kot pedagoginja delujete že več kot 20 let. Učenci pridejo v glasbeno šolo iz lastne želje ali jih tja večinoma »pošljejo« starši?
Zdi se mi, da imajo učenci večinoma lastno željo, a je ta gotovo pogojena z domačim okoljem. Če starši ali drugi bližnji cenijo glasbo, jo pogosto poslušajo, pojejo, hodijo na koncerte, bodo s tem spodbudili otrokovo radovednost ali celo navdušenje. Sama si prizadevam vključiti čim več ustvarjalnega izražanja in improvizacije, kjer lahko otroci izražajo svoj bogat notranji svet, doživljanje in domišljijo. Zapisane skladbe skušam predstaviti na način, da se jih čim globlje dotaknejo; da so v stiku s svojo esenco, s svojim bistvom. Glasba ima to moč. Skušam jih tudi čim bolj odprto in zavzeto poslušati, ko igrajo, ko se muzikalno izražajo. Vidim, da jim veliko pomeni, če so res videni in slišani. Motivira jih tudi, če imajo možnost prispevati svoje ideje, vizije, načine dela. Vendar pa je brez domače podpore težko, če ne celo nemogoče, dolgoročno ohranjati navdušenje.
Ne poučujete samo učencev, marveč na nek način tudi učitelje. Ste namreč avtorica knjige »Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja«. Kaj vas je spodbudilo, da ste svoja dolgoletna spoznanja strnili v priročnik?
Želela sem, da imajo predvsem študenti specialne didaktike klavirja v rokah slovensko literaturo – monografijo, ki naslavlja našo specifičnost glasbenega izobraževanja. Prav tako sem želela zbrati in predstaviti strategije t. i. na učenca osredinjenega pristopa poučevanja, ki se šele počasi uveljavlja v našem sistemu. Gre za pristop, kjer je učenec aktiven soustvarjalec učnega procesa, njegov interes in pobude so v ospredju, učitelj pa deluje kot mentor. To spodbuja večjo motivacijo, samostojnost, radovednost, ustvarjalnost, kar se mi zdi res pomembno za kvalitetno izobraževanje. Veliko pozornost v knjigi namenjam tudi pomenu zavedanja telesa, saj se preveč glasbenikov sooča z bolečinami in poškodbami ob igranju instrumenta. Mnoge je moč preprečiti z znanjem in ustreznimi pristopi.
Bi rekli, da so učenci danes drugačni kot pred dvajsetimi leti? V čem?
Gotovo so v nekaterih vidikih drugačni. Predvsem so veliko bolj vešči uporabe interneta, pametnih naprav in nekaterih digitalnih orodij, kar lahko ob ustrezni uporabi tudi pozitivno prispeva k učenju, kar pa ne bi rekla za komunikacijo, ki peša, in za pozornost, ki je pogosto razpršena. Celotna družba je postala precej hitra in posledično so učenci navajeni na hitro dostopne informacije in takojšnje zadovoljevanje potreb, kar pa ne pripomore k potrpežljivosti in vztrajnosti. Precej več podpore staršev in učiteljev potrebujejo pri premagovanju izzivov. Teh pa pri igranju instrumenta ne manjka. So tudi manj ”vodljivi” in želijo jasne cilje in praktične ter osmišljene strategije za doseganje teh ciljev. Če imajo možnost pokazati svoje raznolike sposobnosti in ustvarjalnost, so neverjetni; vedno znova me prevzame, kaj vse zmorejo ob ustrezni spodbudi in podpori ter hkrati jasnih mejah.
V Horjulu vas poznajo tudi kot soavtorico šolskih muziklov, ki jih ob koncu leta uprizorijo učenci. Kako se je porodila ta ideja? Gre za zelo velik projekt, ki vključuje glasbo, ples in petje. Menim, da je težko prepričati otroke, da bi nastopali, kaj šele da bi recimo peli.
Zgodaj sem začela iskati načine skupnega muziciranja tudi za pianiste, ki ne igrajo v orkestrih. V enaki meri me je zanimala notranja motivacija in ustvarjalnost kot protiutež precej tekmovalnemu vzdušju šolskega sistema. Strinjam se z Miranom Možino, ki opozarja, da pretiran poudarek na tekmovalnem storilnostnem
vzorcu hromi ustvarjalnost in sodelovanje med otroki ter povečuje stres, tesnobo in agresivnost. Tako me zanimajo možnosti, kjer imajo vsi otroci priložnost izraziti svoje raznolike darove, kjer je prostor za sodelovanje, za razvijanje sočutja, skrbi za bližnjega in vere v univerzalno povezanost. Hvaležna sem, da s kolegico Kristino deliva podobne vrednote in sva tako intenzivno začeli s sodelovalno pedagogiko skozi vsakoletni projekt muzikala. Sprva sva želeli le povezati vse otroke horjulskega oddelka GŠ Vrhnika v skupni glasbeno-scenski projekt, ki pa je z njihovimi idejami in prispevki zrasel v muzikal, kjer se učenci ob igranju inštrumentov in petju tudi gibalno in dramsko izražajo. Večina otrok rada nastopa in jih ni treba nič prepričevati. Večje težave imava, da zagotoviva dovolj raznovrstnih vlog, kjer lahko vsi zablestijo. Dinamika procesa, kjer vsi vlagamo veliko časa in energije v skupni cilj, je zelo dragocena. Učenci krepijo občutek lastne vrednosti, socialno vključenost, pripadnost, odgovornost, sposobnost poslušanja in komunikacije; vse to tako zelo pomembno za življenjski uspeh in zadovoljstvo.
Že veste, s čim boste publiko razveselili prihodnje leto?
Seveda, prihaja muzikal Annie, pri nas preoblikovan v Annie in Mary. Gre za zgodbo o deklici Annie, ki preživlja sivi vsakdan v sirotišnici z drugimi sedmimi dekleti. Še vedno verjame, da starša nista pozabila nanjo …
Lepo, se že veselimo. Sicer pa, je v vaši družini veliko glasbe? Ste vsi glasbeniki?
Ja. Mož Jaka je komponist, aranžer, jazz pianist, najstarejši sin je tolkalist, srednji in najmlajši pa oba pianista. Ob vseh treh nosečnostih in zgodnjih letih otrok smo s triom Clavimerata (violinist Janez Podlesek in klarinetist Gregor Kovačič) veliko nastopali, tako so bili prežeti z glasbo od samega začetka. Inštrumentov pa v hiši tudi nikoli ni manjkalo. Videti je, da so, vsaj tako kot midva z možem, zaljubljeni v glasbo.
Poleg pedagoškega dela ste tudi aktivna somatska gibalna pedagoginja (Body-Mind Centering). Kaj to v praksi pomeni in kako vpliva na glasbeno poučevanje?
Body-Mind Centering® je ena izmed somatskih praks, ki temelji na vedenju, da sta um in telo neločljivo povezana. S pomočjo gibanja, usmerjene pozornosti, diha, vizualizacije, dotika in zvoka raziskujemo anatomske in fiziološke procese ter razvojne vzorce. Telo je naš temelj, skozi katerega se učimo in izražamo. Ko ga zaznavamo, čutimo in sprejemamo, se globlje spoznavamo, kultiviramo zavesten odnos do sebe, do drugih, do glasbe in rastemo v bolj avtentični jaz. Pri poučevanju mi ta pristop omogoča spodbujanje večjega ravnovesja in prožnosti ter s tem boljšo učinkovitost izvajanja. Vse to lahko pomeni tudi bolj sproščene nastope, bolj utelešeno interpretacijo in več zadovoljstva v igranju.
Poučujete na Glasbeni šoli Vrhnika in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ob vsem tem še vedno nastopate v različnih komornih zasedbah?
V zadnjem času le še tu in tam nastopam z violinistko Anjo Bukovec. Družina, znanstveno in pedagoško delo mi kar zapolnijo čas.
Verjamem. Sicer pa, klasična glasba je vaše osrednje področje – pa vendar: radi posežete tudi po drugih glasbenih žanrih?
Zelo rada imam tudi jazz, kakšen dober pop, rock in pa etno glasbo. Všeč so mi zvoki raznolikih inštrumentov, ritmi in melosi drugih kultur.
Kako bi izgledal vaš popoln dan brez klavirja?
Zelo rada plešem, jadram, obožujem morje, prav tako pa uživam na snežnih strminah. Joga, meditacija, sprehod v naravi in kontemplativno gibanje so del popolnega vsakdana. In bližina ljubih mi ljudi.
Zaključiva najin pogovor s hipotetičnim vprašanjem: če bi lahko na večerjo povabili tri glasbenike – iz preteklosti ali sedanjosti – koga bi izbrali in zakaj?
Dirigenta Leonarda Bernsteina, ki je bil strasten glasbenik, navdihujoč človek z neomajnim prepričanjem v moč glasbe, ki lahko pomaga človeštvu. Enega najboljših pianistov vseh časov, Arthurja Rubinsteina, ki je bil izjemno družaben, njegova globoka ljubezen do glasbe in do radosti življenja – knjig, slik, potovanj, prijetne družbe – pa je bila nalezljiva. In pianistko Hélène Grimaud, ki je, poleg tega, da je vrhunska, tankočutna umetnica, tudi predana zaščitnica divjih živali, sočutna aktivistka za človekove pravice in za okoljska vprašanja. Predstavljam si lahko iskrivo atmosfero, ki bi jo ustvarili, polno modrosti, človečnosti in presežne glasbe.
Gašper Tominc
