Spomladi se je poleg nekoliko splošnejšim strokovnim slovarjem, kot je Planinski slovar, Slovenski smučarski slovar, Čebelarski terminološki slovar, ali pa bolj specialnim, kot so Davčni terminološki slovar, Terminološki slovar betonskih konstrukcij, ki jih izdaja Založba ZRC, ZRC SAZU, pridružil še Gasilski terminološki slovar. Sestavili so ga v Oddelku za terminologijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, izdala pa ZRC SAZU in Gasilska zveza Slovenije. Eden od sodelujočih je bil Marko Zibelnik iz Babne Gore. Ob tej priložnosti smo mu zastavili nekaj vprašanj, na katera je z veseljem odgovoril.
Kakšna spoznanja o gasilskem izrazju, še posebej pa o vašem področju vrvne tehnike oziroma reševanju z višin in iz globin v urbanem okolju, ki ste ga v slovarju obdelovali skupaj z Matejem Trunkom, vam je prineslo sodelovanje pri gasilskem slovarju?
Gasilstvo obsega zelo široko področje, ki vključuje številna podpodročja, med drugim tudi reševanje z višin in iz globin v urbanem okolju, kamor sodi vrvna tehnika. To je ena mlajših dejavnosti, ki jih izvajamo gasilci. Postopke smo delno povzeli po jamarskem reševanju, delno po gorskem reševanju in delno po pravilih varnega dela, ki veljajo za delavce, ki svoje delo opravljajo na višini, npr. v gradbeništvu, v energetiki, v vzdrževanju. Zaradi kombinacije vseh treh strok in pomanjkanja literature s področja vrvne tehnike smo pri pojasnjevanju pomenov posameznih strokovnih izrazov naleteli na primere, ko se za isti vozel uporabljajo na primer štiri različna poimenovanja. Vozel, ki ga mornarji imenujejo pašnjak, je za gorskega reševalca mrtva zanka, za drugega gorskega reševalca najlonski vozel, gasilci pa isti vozel imenujemo enojna reševalna zanka. Za bičev vozel prav tako obstajata še najmanj dva druga izraza: križni vozel in jamborski vozel. Z Matejem sva ugotavljala pogostost pojavljanja in smiselnost rabe enih in drugih in se odločila, kateri termin bo imel prednost in kateri bo sinonim, sopomenka. Za prvi vozel smo se odločili, da bo glavno poimenovanje enojna reševalna zanka, za drugega pa bičev vozel. Pri pojasnjevanju pojmov človek hitro ugotovi, da lahko majhne razlike pri pojasnilu pomenijo veliko razliko v razumevanju in potem pri ukrepanju, kar je lahko usodno. Zato je slovarsko terminološko delo zelo odgovorno.
Je kateri od vozlov tako splošen, tako pomemben, da bi priporočali, da ga poznamo tudi mi “navadni” ljudje?
Pri reševanju z višin in iz globin v urbanem okolju uporabljamo približno 20 različnih vozlov. Postopek se da izvesti tudi z manjšim številom vozlov, vendar z določenim vozlom izkoristimo prednost tega vozla pred drugimi. Kot inštruktor lahko rečem, da je znanje treba na vsakem usposabljanju ponavljati, saj gasilci to hitro pozabijo, ker jih dnevno ne uporabljajo pri svojem delu. Na področju vozlov bi morali gasilci priti do take stopnje izurjenosti, da bi jih znali izdelati miže ali, kot včasih radi rečemo, tudi »ob polnoči, če je potrebno«.
Za »navadne« ljudi bi zagotovo prišel prav npr. vozel, ki se ob povečani obremenitvi preveč ne zategne, npr. ob vleki enega vozila z drugim vozilom. Ni težko izdelati vozla, ki bo takšne obremenitve zdržal, večji problem je na koncu takšen vozel razdreti. Vedno sem občudoval svojega očeta, ki ni bil na nobenem uradnem usposabljanju, pa je vendar znal z izkušnjami iz kmečkega dela določeno breme zvezati tako, da se povezava ni razdrla in da jo je bilo na koncu mogoče hitro in enostavno razvezati. Zavedati se je treba, da neživa bremena dovoljujejo določene napake ali improvizacije pri navezavah, živa bremena pa zahtevajo stoodstotno varne in zanesljive vozle.
Gasilstvo je oblikovalo tudi svoj rek, saj gasilci rečete: Kadar vsi ven, takrat mi vsi noter. Imate svoj pozdrav: Na pomoč. Beseda tovariš ima med gasilci poseben pomen pripravljenosti pomagati. Kaj pravite, zakaj se je prav med gasilci oblikovala taka človekoljubna drža, da se izraža tudi v besedah? Je to povezano z vsesplošno nevarnostjo ognja? Pa saj so konec koncev tudi druge stroke take, da pomagajo človeku živeti, na primer zdravniki, učitelji, duhovniki?
Gasilci pogosto delamo v razmerah, za katere radi rečemo, da niso združljive z življenjem. To pomeni, da gasilec pri svojem poslanstvu pogosto ogroža svoje zdravje in se izpostavlja hudim poškodbam ali celo smrti. Gasilstvo je »kolektivni šport«, kjer en gasilec ne more storiti veliko, celotna ekipa pa lahko stori marsikaj. Če brezpogojnega zaupanja med člani ekipe ne bi bilo, to zagotovo ne bi bilo mogoče. Zavest gasilcev, da gledajo drug na drugega, medtem ko delajo nekaj dobrega za sočloveka v nesreči, je že v času prehoda iz 19. v 20. stoletje privedla do tega, da so se gasilci začeli med seboj imenovati tovariš. Ta beseda gasilcem pomeni več kot samo sodelavec. Beseda tovariš pomeni osebo, ki si ji v določenem trenutku pripravljen zaupati tudi svoje življenje. Ker je po II. svetovni vojni takratna oblast prav tako vpeljala nagovarjanje oseb s »tovariš«, se marsikateri gasilec dandanes raje izogiba temu naslavljanju, saj noče, da bi ga nepoznavalci gasilske zgodovine povezovali s prejšnjim režimom. Z osamosvojitvijo Slovenije smo gasilci postali ponovno edini, ki v slovesnih okoliščinah uporabljamo besedo tovariš, tovariši in tovarišice iz časov med II. svetovno vojno in osamosvojitvijo pa so postali gospodje in gospe. Gasilski pozdrav Na pomoč! je pozdrav, ki sam po sebi nagovarja gasilce, da naj bomo dan in noč pripravljeni pomagati človeku v nesreči. Ljudje v gasilcih, tako prostovoljnih kot tudi poklicnih, prepoznavajo bistvo tega pozdrava. To nam priznavajo vsakokratne ankete, ki na najvišje mesto med zaupanja vrednimi poklici uvrščajo ravno gasilce.
Tik pred izidom je vaša knjiga o reševanju z višin in iz globin v urbanem okolju, ki jo bo izdala Uprava za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Kako ste se odločili za njeno pisanje? Ali ste lahko kot avtor tega dela spoznanja iz sodelovanja pri gasilskem slovarju uporabili pri obravnavi reševanja z višin in iz globin?
Drži. Knjiga je v fazi oddaje v tisk, tako da upam, da jo bo mogoče dobiti v roke do novega leta. Gre za knjigo formata A4 s čez 500 stranmi in čez 700 slikami. Kot inštruktor s tega področja se strinjam z rekom, da dobra slika pove več kot tisoč besed. Potrebo po pisanju knjige sem prepoznal v Gasilski šoli na Igu, kjer sem zaposlen in zadolžen za področje reševanja z višin in iz globin v urbanem okolju že od leta 2011. Med lektoriranjem in oblikovanjem sem opazil, da sem tudi sam za nekatere pojme uporabljal enkrat en izraz, drugič drugega. Na koncu sem veliko teh razlik poenotil s slovarjem, ki je nastajal v istem časovnem obdobju. Upam, da bo dobro služil ljudem in stroki.
Milka Bokal
