Kako hitro se spreminjajo časi. Še pred desetletjem je bilo v ulici, ki ji domačini rečejo preprosto Podstaje, mogoče slišati le razposajen glas sosedovega fanta. In ja — Podstaje, ne Na Staje, Pod Stajami, ali v Podstajah, kot sem sprva sama zmotno govorila, dokler me niso sosedje prijazno naučili pravega poimenovanja.
Kmalu se je prvemu fantu pridružila sestrica. Potem se je otroški smeh razširil na drugo stran ceste. Pa eno hišo naprej. Pa še eno. V teh letih so Podstaje dobile novo podobo — zrasle so hiše, zaživele so nove družine. Danes se lahko pohvalimo kar s 13 pari malih neustavljivih nog, ki ne poznajo ograj ali meja med dvorišči. Otroci vsak dan tekajo sem ter tja, rastejo skupaj, ustvarjajo prijateljstva, ki bodo trajala dlje kot njihovi prvi šolski copati. Tudi odrasli nismo ostali le pasivni opazovalci tega živžava. Skozi leta nas je povezalo marsikaj: skupna skrb za okolico, vsakodnevni klepeti, gasilstvo in običajno večerno klicanje otrok čez cesto, naj vendar že pridejo domov. V pogovorih se je večkrat pojavila zamisel o skupnem dogodku, malem uličnem pikniku. In letos, 1. maja, je ideja postala resničnost: izpeljali smo 1. »Podstajnsk« piknik. Izbira prizorišča ni bila težka. Janezov kozolec, pravo srce ulice in čuvaj dediščine, je ponudil senco, toplino lesa in občutek, kot da smo v muzeju – muzeju življenja naših prednikov. Zadeli smo tudi z vremenom – sonce je sijalo, veter pa je le toliko popihal, da so prti ostali na mizah. Otroci so dirjali naokoli, odrasli pa so končno imeli čas za dolge pogovore brez naglice. Skupaj smo praznovali prijateljstvo, soseščino in dejstvo, da si znamo vzeti čas drug za drugega in uspešno rušimo slovenske stereotipe o sosedih.
Ni nujno, da je skupnost velika, da je močna.Podstaje smo dokazali, da zadošča nekaj hiš, nekaj odprtih src in skupni interes. Prvi piknik je uspel tako, kot smo si želeli — preprosto, domače in srčno. Tako da to zagotovo ni bilo zadnje tako druženje. Dobre stvari namreč rade postanejo tradicija in »Podstajnsk« piknik je zagotovo ena izmed njih.
Jerneja Rožmanec
Foto: Nina Rožmanec
