Širom domovine in sveta je pradavno pravilo, skorajda geološka nuja, da ima vsaka količkaj spodobna človeška naselbina poleg nujnega izvira, vodnjaka, studenca, reke ali jezera – tudi svojo goro. Lahko je to le skromen griček, komaj večji od krtine, morda mogočna gora, ki se riše na obzorju – v sili pa vsaj drevo ali kaktus. Tisto nekaj, kar se dviga od tal in kaže v Višje, kamor se lahko v duhu in znoju povzpne duša človeška, kadar začuti potrebo.
Veličastna znamenja stoje po svetu. Brazilci imajo cukreno štruco nad Riom, Aborigini imajo svoj rdečerjavi Uluru, Tibetanci svojo izbiro svetih belih osemtisočakov … Kdo bi našteval. Pa če se ozremo po slovenskem, koliko je teh vzpetin, ki so posvečene v srcih onih, ki bivajo v njih sencah! Kaj bi Maribor brez Kalvarije, kaj bi Ljubljančan brez Šmarne gore, Cerknica brez Slivnice, Zasavje brez Kuma, Kranj brez Sv. Jošta…?
Vsi ti hribi so nam lokalcem neiztrgljivi del celostne podobe sveta. Romarska pot je na te vrhove, pa če se slehernik tega zaveda ali ne. Morda misli, da le kuri svoj odvečni špeh sopihajoč navkreber ali pa da kuje voljo. Morda gre, da bi ušel morečim mislim strupene doline in dušečim težam službe in vsakdana? Morda je lahek njegov korak in še lažja duša, ker pije prelesti te slovenske narave, ki se razobeša po bregovih. Ali pa gre duša gor, do božjega hrama, ki tako rad stoji na vrhu in vabi pod kamniti obok. Zato je resnica – vsi razlogi za korak navzgor so klic po boljšem, lepšem, resničnejšem – torej duhovni klic.
Horjul je, tako pravijo, stara vas, gotovo še izpred časa, ko so ga Rimljani poimenovali Vrt Julija (Cezarja). Hortus Julijus se je sčasoma preoblikoval v zdajšnje ime, ostalo pa je ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Še vedno se pod vasjo razkošno smeji polje, naš Log ali Malence. Pod cerkvijo, med hišami se vije bister potok, oblizne nekaj pralnih kamnov in se odbliska na ravan, pri Mostarju jo popije Velika voda, Horjulščica. Ta se je še do druge svetovne vojne vila proti Ljubljani v lenobnih zavojih, redno je poplavljala, zato je bil velik del ravnine močvirnat, za poljedelstvo neraben svet. Po vojni so delovne brigade skopale novo, ravno strugo, ki vodo odvaja bistveno hitreje, poplav je manj in vse do struge so nastale njive, ki jih prej ni bilo.
Kakor že, v strugi taki ali drugačni, voda, ki nas živi, prihaja iz nederji našega svetega hriba, Korene. Horjul in Korena, dolina in hrib, to je ena celota. Čepi nad nami, stara divja zaščitnica pred severnimi vetrovi, našo ljubo vas in nas s studenci napaja, varje in objema s svojimi predgrički prav kakor doječa mati.
Ja, doječa mati … Že ko jo pogledaš, ti je jasno, zakaj. Dve zaobli grudi (vrh Korene in veliki Greben) tvorita naš sveti hrib. Segata proti oblakom in lovita vodo nebeško – da jo potem iz studencev in virov podarjata življenju. Naši tastari, ki so imeli posluh za te reči in oči še divje, so zlahka razumeli, da naši mali horjulski gori pritiče ime ženskega spola. Zato je tudi dobila to staro, edinstveno, častitiljivo ime – Korena.
Naših tastarih ni bilo strah in sram, da bi izpadli manj dedci, dati hribu nad sabo žensko ime, če mu po obliki in naravi pritiče. In kljub temu da slej ko prej niso bili tako hudo šolani in jezikovno podkovani, kakor smo sedaj, jim je bilo le jasno, da če človek pravi, da živi na Koreni, če pride s Korene in gre na Koreno, potem je imenovalnik ednine tega imena lahko le tista Korena.
Saj menda veste, zakaj pametujem o tem? Namreč, pred kratkim se je razpaslo – najprej po uradnih listinah in znamenjih, novih obcestnih tablah, da sta vas in hrib nad Horjulom (tisto) Koreno. Odkod neki ta modrost vodo pije, bi bilo tudi zanimivo izvedeti. Ali je kak uradnik iz belega mesta spraševal, kam se pride po tem klancu, pa so mu rekli, da se pride na Koreno. In učenjak je šel in zapisal na nove table. Pa četudi, ni vsak doma v Horjulu, da bi vedel … Ampak da mi, domačini, ne moremo stopiti v bran pačenju imena ene od naših osmih vasic in hriba, to je žalostno. Pravimo, kako radi imamo svojo domovino. Tradicijo. Svet spomin na prejšnje čase … V takem primeru je možnost in dolžnost pokazati resnico te ljubezni. Mar bomo kar pustili, da se popači ime naše zaščitne gorice v Koreno, v srednji spol? Trendi so že taki, da je vse nekaj vmes, pa vseeno bi bilo prav, da se postavimo v bran pravemu imenu. Naj Korena ostane imenovana, kot je bila vse do sedaj, naj priča o svetosti ženske moči, ki je v svet vgrajena, nujna in božja, prav tako kot moška. Predvsem se obračam na vas, stare rodbine, ki živite na Koreni, da se postavite za njeno ime.
Srečno vsem pod njeno senco, na zdravje z njeno vodo!
Primož Bizjan
