Člani BK v Društvu DVIG univerza za tretje življenjsko obdobje smo v oktobru 2025 prebrali še dva romana.
Bralce je zelo navdušil prvi roman pisateljice Maje Haderlap z naslovom Angeli pozabe in z veseljem smo pričakovali izid naslednjega. Pisateljica je rojena na Koroškem, a živi na Dunaju in piše v nemškem jeziku. Dobro pozna življenje slovenskih Korošcev v Avstriji in Angeli pozabe niso navdušili zgolj bralcev, temveč tudi literarne kritike in avtorica je zanj prejela kar nekaj nagrad ter priznanj v Sloveniji in na tujem.
Drugi roman, Ženske v temi, se zelo razlikuje od prvega, torej je drugačen. Pisateljica v njem opisuje življenje treh generacij žensk v isti družini, torej babice, mame in hčere, ki skušajo preboleti travme iz vojne, izgube in revščino. Glavni junakinji sta Mira, hči, ki živi na Dunaju in se pripelje na Koroško, ker skuša ostarelo mater prepričati o selitvi iz hiše, v katero je bila pred leti naseljena kot vdova z dvema otrokoma. Obe se skušata vsaka na svoj način soočati s temo preteklosti in iskanjem smisla ter upanja v sedanjosti.
To je zgodba o spominih, bolečini, družinskih vezeh in moči, ki jo premoremo ženske, četudi se znajdemo v nemogočih situacijah. Bralca navduši iskrenost pripovedi, poetični jezik (za izvrsten prevod iz nemškega jezika je zaslužen prevajalec Štefan Vevar), močni ženski liki, povezava med osebnim in zgodovinskim spominom. Avtorica je povedala, da ne gre v zgodbi za osebno izpoved, a lahko prepoznamo mnoge resnične dogodke ljudi, ki so živeli na oni strani meje. Za nekatere bo knjiga temačna in melanholična, a prav to ji daje težo in avtentičnost.
Katarina Gomboc Čeh je znana kot pesnica, saj je v preteklosti izdala dve samostojni pesniški zbirki. “Nihče nikogar ne spozna” je njen prvi roman. V knjigi sledimo zgodbi študentke antropologije Maše, ki v času velike begunske krize doživlja neizpolnjeno ljubezen, pravzaprav gre le za zaljubljenost v Maksa, prav tako študenta antropologije, sina prijateljev Mašinih staršev. Prijateljstvo je ugasnilo, saj so se znašli na različnih bregovih pri političnih stališčih, kar je za Slovence žalostno dejstvo. Spremljamo Mašo, ki jo zaposluje študij, petje v ženskem pevskem zboru, njene odnose s sestro, drugimi študentkami in študenti ter mnoge prijateljske vezi. Maks se povsem posveti problematiki beguncev, ki v tistem času množično zapuščajo svoje države in prihajajo v Evropo. Zgodba pritegne, saj pisateljica vse te odnose spretno povezuje in pred nami se odvija življenje vseh knjižnih junakov v enem letu. Potem se pripoved konča in v bralcu pušča odprte možnosti za različne zaključke. A dokončno presojo prepuščam vam.
Romana, zelo različna po svoji vsebini, človeka ob branju ne pustita ravnodušnega. V družbi in v času, v katerem živijo liki, je vselej dovolj odprtih vprašanj, ki zaposlujejo tudi bralca. Prihajajo dolgi in temni večeri, kot nalašč primerni, da se zleknemo v naslonjač in si čas krajšamo in polepšamo z dobro knjigo.
Dragica Krašovec, Društvo DVIG univerza za tretje življenjsko obdobje
