Simona Kermavnar

Železnica Dunaj–Trst, t. i. južna železnica (Südbahn),[1] je leta 1846 prispela do Celja, 1849 do Ljubljane, 1856 do Postojne in 1857 do Trsta,[2] leto prej (1856)[3] zgrajeni Štampetov viadukt (most) med Verdom in Logatcem pa je zadnji večji premostitveni objekt od Ljubljane proti morju.

Odločilne poteze južne železnice, tega tudi z današnje perspektive izjemnega podviga, je začrtal inženir arh. Carl Ghega. Rodil se je v Benetkah leta 1802 v albanski družini, [4] (od 1851 s plemiškim nazivom Karl Ritter von Ghega/ Carl vitez Ghega), umrl 1860 na Dunaju. Med 1836 in 1840 je nadzoroval tudi več odsekov t. i. severne železnice, ki je bila zasnova železnice čez prelaz Semmering (1848–1854), prve gorske železnice na svetu.[5]

Na odseku Ljubljana-Trst, na  t. i. Kraški progi, so se dela uradno začela septembra 1849. Proga je bila razdeljena na več odsekov, vsakega je gradilo drugo podjetje. Največja gradbena ovira je bil prehod čez Ljubljansko barje. Od Preserja do Logatca je bilo zgrajenih šest večjih mostovnih zgradb. Mostovi so imeli na začetku uporabe le en tir, čez nekaj let, ko se je promet povečal, pa so položili še drugega in tako deluje proga še danes.[6]

Uprava železnice se je dobro zavedala pomena in težavnosti projekta, zato sta istočasno z deli potekala tudi ustrezno dokumentiranje in propaganda. Slabi dve desetletji prej je bila izumljena fotografija,[7] ki je odlično služila obema namenoma. Gradnjo Kraške proge je med 1855 in 1856 mdr. dokumentiral tudi dunajski amaterski fotograf Johann Bosch. Gre za deset fotografij, mdr. šest fotografij gradnje viadukta v Borovnici, ter po eno fotografijo gradnje Jelenovega in Štampetovega viadukta.[8] Zelo zanimiva pa je tudi malenkost mlajša zgibanka (leporello) iz leta 1858, za katero je opise prispeval Franz Carl Weidmann, litografije pa Johann (Giovanni) Veroni.[9]

Med izjemnimi mostnimi konstrukcijami torej posebno mesto zavzema avgusta 1856 dokončani borovniški viadukt,[10] ki je bil v času nastanka z dolžino 561[11] največji objekt na trasi železniške proge Dunaj–Trst in edini dvonadstropni viadukt, zgrajen na slovenskih tleh. Po bombardiranjih in miniranjih 1941–1945 je od njega ostal le del nosilnega slopa št. 21[12] in opornik na zahodni strani viadukta (EŠD 6031).

Oblikovanje velikih viaduktov je vplivalo na oblikovanje manjših. Med njimi je treba omeniti po Ghegovem načrtu iz opeke in klesanih kamnitih blokov zgrajeni Jelenski viadukt (im. tudi Jelenov most, Dolinski most; EŠD 846; d. 145 m) v neposredni bližini borovniškega, z enonivojsko ločno konstrukcijo,[13] in pa nekaj čez sto metrov dolgi Štampetov most  med Logatcem in Verdom čez sedanjo avtocesto Ljubljana–Trst.[14] Ob umiku jugoslovanske vojske 1941 je bil porušen in istega leta ga je obnovil italijanski okupator. Po padcu fašizma v Italiji je bila ta proga pomembna za podporo nemški vojski v Italiji. Oktobra 1943 so ga porušili partizani in potem še dvakrat v naslednjem letu,[15] med 1945–1946 je bil obnovljen.

Zgrajen je iz kamna in opeke. Kot zlasti lahko lepo vidimo na Boschevi fotografiji, je ograjo na vrhu viadukta podpiral niz konzol, slope pa so tam, kjer se začnejo povezovati v loke, poudarjali delilni kamniti pasovi. Sprva sedemločni most ima danes devet lokov, dva sta bila namreč dograjena leta 1972 ob gradnji avtoceste.[16] Žal je brez vseh avtentičnih in za njegov izgled ključnih detajlov; zadnjo obnovo je leta 2000 izvedlo gradbeno podjetje Primorje.[17]

Na omenjeni fotografiji (1846) je viadukt poimenovan ‘viadukt čez staro Tržaško cesto’ (Viadukt über die alte Triesterstrasse), v almanahu z Varonijevimi litografijami (1858) ‘most’ in ‘viadukt’,[18] čez dobra tri desetletja v Laibacher Zeitung (1891)‘t. i. Stampettov viadukt’ (»sogenannten Stampetta-Viaduct)[19] ter v sočasnem Zeitschrift für Eisenbahnen und Dampfschiffahrt der österreichische-ungarischen Monarchie ‘viadukt Stampetta’ (Stampetta-Viaduct).[20]

Poimenovanje po Štampetu (Stampetti) je danes splošno znano, a kljub temu o graditelju vemo malo. V Registru nepremične kulturne dediščine je imenovan »arhitekt« in »mojster«,[21] Ivan Mohorič ga v svoji Zgodovini železnic na Slovenskem imenuje »graditelj«.[22] Marijan Marolt ga v romanu Zôri noč vesela,[23] (ki je izšel nekaj manj kot stoletje po dogajalnem času, ki ga opisuje[24] oz. točno sto let po izgradnji Stampettovega mostu) imenuje »inženir«, pravi tudi, da je bil Furlan iz Vidma (Udine). Mimogrede, znano je, da je bilo pri gradnji borovniškega viadukta med delavci največ Furlanov, stanovali so v lesenih barakah v neposredni bližini gradbišča. Delovodje in inženirji so bili nameščeni pri domačinih.[25] Nataša Oblak Japelj ga (v članku zgodovinskem razvoju in pomenu Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu) imenuje »inženir«,[26] Tatjana Oblak Milčinski (v članku o vratih v Verdu) »italijanski inženir«.[27] Avtorji Košir, Bogič in Rustja ga v knjigi o železniški progi med Zidanim mostom in Trstom imenujejo »arhitekt in gradbinski mojster«.[28]

Nihče od njih pa ne zapiše njegovega imena. Ga pa z imenom navaja Marija Oblak Čarni (na podlagi članka Janeza Kosa[29]) v prispevku o dveh jubilejih južne železnice, ki je izšel v Vrhniških razgledih leta 2017: »graditelj«, »italijanski inženir« ter »arhitekt in gradbinski mojster« Alojz Stampetta.[30] Da mu je bilo tako ime izvemo v poročni knjigi vrhniške župnije (in pa tudi v krstni knjigi njegovih otrok, ki so bili vsi, razen prvorojenke Emilije, rojeni v Verdu 1 in krščeni na Vrhniki), kjer je tudi pripisano, s čim se je na začetku petdesetih let konkretno ukvarjal – bil je »vodja oddelka za transport pri železnici«,[31]kar se ujema z dejstvom, da je projekt vodil ing. Ghega ob pomoči širše ekipe.

Preden nadaljujemo, se malo pomudimo pri Maroltovem romanu, saj je v poglavju ‘Štirje bradači in en golobradec’ Stampetta večkrat omenjen. Poleg njega nastopajo še padar Verne, posestnik Kotnik in glasbenik Cvek,[32] ko so se zbrali ob bolnem gospodarju, posestniku Jožetu Žitku v Verdu: »Inženir Stampetta je bil iz furlanskega Vidma […]. Po njegovih načrtih so gradili železniški most čez staro cesto, ki je vodila skozi globoko grapo in čez Raskovec z Vrhnike v Logatec. Vse delo je vodil sam in silno ponosen je bil na svojo stvaritev. Ko je peljal prvi vlak čez most, je sam vozil stroj. Most je bil njegov otrok in skoraj še rajši ga je imel kot edino hčer Emilijo, ki je dobila ime po materi. Sam cesar mu je pripel visok red na prsa. Izprosil si je nadzorstvo nad vsemi popravili, ki bodo potrebna med Ljubljano in Postojno, in tako se je zvezal s svojim mostom vsaj do upokojitve. Na Vrhniki je imel sobo in kuhinjo in semkaj se je preselil iz svoje hiše v Ljubljani, kadarkoli so bila večja popravila na progi. Prav ta čas se je v bližini Štampetovega mostu, bolj proti Verdu, pričela kolona čez gozdno pot usedati. Na oko tega ni bilo videti, s časom pa bi moglo postati nevarno. Stampetta je vodil popravila in spet stanoval na Vrhniki. Proti večeru, ko se je vračal s proge, se je rad ustavil v Žitkovi gostilni. Nocoj je našel družbo, ki je bila zanj. Kotnik je tudi študiral za inženirja. Lahko bi šole končal, saj je bil odprte glave, če mu ne bi umrl oče, stari Razorec. Tako je moral študije obesiti na klin in se prijeti gospodarstva. S Stampettom se je vendar čutil kolego, Stampetta pa z njim. Govorili so slovensko […].[33] »Stampetta je povedal, da bo za obzidanje ojačenih temeljev pri koloni potreboval dva voza opeke, ki jo je že naročil pri Žitku. Prišel je danes tudi zategadelj; jutri ali pojutrišnjem bi morali opeko že pripeljati […].[34] Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka […]«.[35]

Glede na to, da je v Verdu 1828 rojeni Franc Kotnik starejši (†1890) leta 1858 pač dovršil tehniko in inženirsko šolo na Dunaju,[36] Maroltov zapis o tem, da je tam le študiral, a ne tudi doštudiral, ni točen. Omenimo tudi, da je prav Kotnikovo podjetje od Ljubljane do Logatca za železnico gradilo visoke zgradbe in postajna poslopja, čuvajnice na tej relaciji pa skupaj s sorodnikom Lenarčičem.[37]

Alojz (Alois) Stampetta je bil torej Furlan, rodil se je v Vidmu (Udine) leta 1821, njegova starša sta bila Daniel Stampetta, upravitelj (ni znano česa) in Katarina Savagna. Šestega oktobra 1852 se je, star 31 let, na Vrhniki poročil z Marijo, rojeno Maček, vdovo Žitko, staro 26 let, iz Verda 1;[38] (priči sta bila Jožef Stampetta, posestnik, ter Janez Maček, ključavničar).[39] Nekaj let od njega mlajša Marija (*1826) je bila hčerka Tomaža Mačka in Frančiške, roj. Pirnat. Bila je očitno zelo ambiciozna ženska in je bila prej že dvakrat poročena in dvakrat vdova. Izbirala je le med bogatimi in vplivnimi, velike starostne razlike pa niso bile ovira. Štirinajstega februarja 1847 se je poročila z Jakobom Dormišem (Hrib 22), ki pa je kmalu umrl:[40] 6. oktobra 1847 se jim je rodil Franc[41] in 4. februarja 1850 drugi in zadnji otrok Jožef.[42] Prvorojenec Franc, v Italiji znan kot Francesco (*1847 †1939) je bil ustanovitelj (1881) slavne furlanske pivovarne Dormisch[43] z začetki v kraju Resiutta v Reziji, ki jo je čez deset let preselil v Videm.[44]

Dne 18. avgusta 1851 se je Marija znova poročila, in sicer s šestdesetletnim Mihaelom Žitkom (Verd 1),[45] ki pa je umrl že čez slabo leto, in komaj pol leta po njegovi smrti se je znova poročila, tokrat, kot rečeno, z ing. Stampetto.[46]

Končno pa tudi vemo, kakšen je bil Stampetta videti. Pred časom je bila v domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika iz Oražmove hiše v Verdu (št. 7) izročena fotografija[47] moškega iz 2. polovice 19. stoletja. Nataša Japelj Oblak je pravilno »ugibala«, da je na njej inženir Alojz Stampetta, ki je živel v Verdu kot neposredni sosed Oražmove hiše:[48] ta stoji v neposredni bližini nekdanje Dormiševe hiše – po domače Pr Minčenk (danes Verd 153; Minč’nk)[49] in znana tudi kot »Stampettova«.[50] Fotografija[51] prikazuje sedečega moškega srednjih let s tipično francjožefovsko brado v uniformi visokega uradnika državne avstrijske železnice, ob sebi levo pridržuje uradniško sabljo, v desnici drži pokrivalo.[52] Leta 1857 so za uradnike in uslužbence državnih in zasebnih železnic predpisali nove uniforme v temno modri barvi in »uradnikom so namenili prav slikovite meče in tudi na klobukih ni manjkalo srebrnega okrasja…«.[53]

Fotografijo sem pokazala Stampettovemu prapravnuku Mirku Golobu (sin Mirka Goloba st. in Lidije Cvetko, rojen 1949),[54] ki je brez kančka dvoma zatrdil, da gre za njegovega prapradeda. Primerjava fotografij Mirka Goloba s Stampettom dejansko kaže nesporne podobnosti (podobna ušesa, oči, predel okoli ust itd.).

Da je bil Stampetta poročen z Marijo, vdovo po Dormišu, izvemo tudi v članku Marije Oblak Čarni: »Alojz Stampetta […] se je v Verdu pri Minčenk poročil z Marijo Dormiš, roj. Maček. Rodilo se jima je pet otrok: Emilie, roj. 8. 6. 1853, Jožefa, roj. 5. 3. 1855, Janez, roj. 5. 7. 1856, dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija, roj. 30. 9. 1858, Alojzija Lucija u. 5. 9. 1859 […]. Na pokopališču na Lesnem Brdu pa je v grajski grobnici pokopana Emilija Stampetta, por. Gollob.«[55]

Iz povedanega lahko z gotovostjo rečemo, da gre pri Alojzu Stampetti za človeka, po zaslugi katerega je bil pri Verdu zgrajen po njem imenovani viadukt oz. most. Omeniti pa je treba tudi ing. Giovannija Stampetto.[56] Ta je bil najverjetneje njegov sin, v madžarskih virih imenovan János (v krstni knjigi vrhniške župnije Johann, *1856[57]), ki je bil zaslužen za izgradnjo mestnega tramvaja s konjsko vprego v Vidmu (tranvia urbana a cavalli di Udine) ter za izgradnjo tramvaja med Vidmom in krajem San Daniele Del Friuli leta 1889, ki ga je promoviral inž. Karl Neufeldt, največji delničar Ferriere di Udine.[58] Neufeldt si je leta 1878 železarsko in premogovniško posest združil v podjetje »Berg – und Hűttenwerk Štore« s sedežem na Dunaju.[59]

Prvorojenka Alojza Stampette, Emilija,se je leta 25. julija 1870 poročila s Francem (Frančiškom) Golobom. Njuna poroka ni bila na Vrhniki, kot bi morda pričakovali (datum poroke je pripisan pri Francovem krstu), kar namiguje na to, da je Emilija v tistem času živela v Italiji (Udinah), kar se v grobem ujema z Maroltovim zapisom, le da je on inženirjevo hčerko zamenjal za njegovo ženo: »Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka«.[60]Je pa kmalu po poroki s Francem Golobom prišla živet na dvorec v Lesno Brdo in po njegovi smrti uspešno nadaljevala z vodenjem poslov, na kar kaže tudi zaznamek iz leta 1905 v Madžarskem rudarskem vodniku,[61] kjer je navedena kot lastnica (Eigenthümer: Emilie Gollob in Holzenegg (Krain), Oberlaibach) rudnika premoga v Mali in Veliki Črešnjevici v občini Pitomača na vzhodu današnje Hrvaške, brat Johann Stampetta pa kot njen pooblaščeni zastopnik.[62] Emilija je na Lesnem Brdu tudi umrla, in sicer 12. maja 1926, o čemer je Slovenski narod poročal: »umrla včeraj splošno znana in priljubljena ga. Emilija Golob roj. Stampetta. Pogreb bo (…) na pokopališču na Lesenem Brdu, kjer polože njene zemske ostanke v rodbinsko grobnico..!«.[63]

Njen pravnuk, že omenjeni Mirko Golob ml., v zvezi z njo pravi: »Moj oče jo je klical nona, ker je bila po rodu Furlanka iz Vidma in to je bil običajni naziv za babico. Vsekakor sta se s Francem spoznala na Vrhniki in se poročila. Rodila sta se jima hči Emilija, roj. 18. februarja 1877, umrla 24. avgusta 1944 in sin Franc Golob roj. 19. novembra 1880, umrl 22. novembra 1931…«.[64] Pove tudi, da je družinski mavzolej na lesnobrdskem pokopališču sprojektiral Giovanni Stampetta: »14. aprila 1895 je Ljubljano prizadel potres in je poškodoval tudi grad Lesno Brdo. Ing. Giovanni Stampetta je s svojo gradbeno ekipo prišel sanirati dvorec svoji hčerki, ki je bila takrat že tri mesece vdova. Njegov zet je bil pokopan v grobnem mestu, ki ga imajo sedaj Nagličevi. Tudi nagrobnik je izdelal Naglič. Po prekopu Franca pa so nagrobnik Nagličevi odkupili. Ing. Stampetta je s svojo ekipo zgradil grobnico, družina Golob pa je za zemljišče na katerem stoji grobnica podarila RKC njivo. Pred cca 20 leti sva s sestro Lidijo obnovila dotrajano streho.«[65] Glede na povedano je načrt za grobnico naredil Giovanni (Johann/Janós) Stampetta, torej Emilijin brat.

Za začetnika rodbine Golobovih velja Franz Gollob, ki se je rodil 29. marca 1811 na Vrhniki št. 11 (danes Stara cesta 1a).[66] Po poklicu je bil trgovec, obogatel je verjetno s preprodajo lesa. Devetega maja 1837 se je poročil z Vrhničanko Jerico Dormiš(Gertrude Dormisch;*1813 †1870)[67] z vrhniškega Hriba.[68] Na Vrhniki je kupoval nepremičnine kot za stavo, aprila 1851 je od baronice Zofije Schweiger kupil tudi dvorec Lesno Brdo (Hilzenegkh, Hölzenegkh).Po njegovi smrti 3. maja 1870[69] je posestvo pripadlo njegovemu sinu Francu, ki se je rodil 12. marca 1842. Istega leta, ko je umrl oče, se je ta, kot rečeno, poročil s Stampettovo hčerko.[70] Umrl je relativno mlad, star 53 let, po kratki in hudi bolezni 18. januarja 1895. Pogreb je bil čez tri dni na pokopališču v Lesnem Brdu,[71] za njim je dedovala njegova vdova Emilija.[72]

»Grad« Lesno Brdo, za katerega je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapisal »da ga je dal čisto na novo zgraditi današnji lastnik gospod Marks Anton baron von Billichgraetz, povsem dokončan je bil šele pred petimi leti«, [73] je tako podobo v bistvenih potezah ohranil vse do druge svetovne vojne, ko je bil uničen. Šlo je za na domala kvadratnem tlorisu pozidano dvonadstropno stavbo z mogočno piramidasto streho, prizidanim stolpičem, polkrožno zaključenim poznorenesančnim kamnitim portalom ter heraldično ploščo nad njim, rusticiranimi vogali in sončno uro. Pozneje so stolpič podrli in stavbo baročno predelali.[74]

Vtis o notranjščini dvorca pa (presenetljivo) lahko dobimo ob prebiranju dela Josefa Indig-Inthai Joškovi otroci. (Vdvorcu Lesno Brdo je bila med drugo svetovno vojno sirotiščnica skupine judovskih otrok). Indig-Inthai mdr. o dvorcu piše: »Nad vhodnimi vrati plemiški grb, na oknih v pritličju močne, okrašene rešetke. Streha strma, toda ne preveč. Oblika oken z malo domišljije kaže na nekaj renesančnega. Videti je, da so drugo nadstropje dogradili pozneje. Celota daje mogočen vtis in vzbuja spoštovanje. V pritličju so sobe za gospodo. Predprostor, ki ga bomo poleti uporabljali kot jedilnico, ima trdne stene iz častitljivega kamna. Tam so vsa mogoča vrata. Na desni vodijo ena vrata v klet. V pritličju sta poleg tega lepa soba z lesenim podom in prostor za peko kruha, kjer svoje žrelo odpira velika peč. Njen trebuh ogreva dve drugi sobi. Nasproti vhoda v predprostor vodijo lepa vrata v ‘salon’. Gre za prostorno sobo brez oken, zato pa s steklenimi vrati pred verando. V salonu je staro stilno pohištvo, parket se blešči. Desno od salona je majhna kvadratna soba z modrimi ploščicami in kaminom, ki jo ogreva peč. Okrog njega stojijo rezljane klopi, na katerih si človek pozimi lahko ogreje hrbet […]. Levo od salona je še ena večja soba, v kateri je kmečko pohištvo, pravi slovenski izdelki […]. V drugem nadstropju je nekaj lepih in širokih sob, velik predprostor z omarami, segajočimi do stropa, in stranišče brez vodnega izplakovanja. V tem nadstropju v dveh sobah stanuje lastnica Malvina Golob. To je bila nesreča, kajti konflikti so bili neizogibni. Mici Golob, njena svakinja, sestra pokojnega lastnika, nam je nekoč povedala in sveto prisegla, da je Malvina njenega dragega brata zastrupila in je zato, da ne bi spremenil oporoke, ni pustila k njegovi smrtni postelji…«.[75] 

Malvina Golob (r. Magijar/Magyar/Magjor?), ki se je 21. julija 1924 v Sarajevu poročila z dedičem lesnobrdskega dvorca,Francem Golobom (Franz Emil; *1880),[76] je bila po moževi smrti 1931 tudi zadnja lastnica dvorca pred njegovim požigom med vojno leta 1942. (Na mestu požganega dvorca je danes nova stavba).[77] Otrok nista imela in po njeni smrti so posestvo podedovali njeni v Zagrebu živeči sorodniki, ki so dvorec prodali sedanjemu lastniku; domači, torej Golobovi, so dobili le družinski mavzolej.

Leta 2022[78] obnovljeni mavzolej rodbine Golobstoji v jugozahodnem vogalu pokopališča, hrbtna stran se nadaljuje v obzidje, zahodna stena pa je postavljena na vrh obzidja. Gre za odprto grobno kapelo v obliki neogotskega paviljona s kvadratno talno ploskvijo, s tremi velikimi ločnimi odprtinami na treh straneh , ki jih zapira nizka železna ograja, in trikotnimi strešnimi čeli na vseh štirih fasadah. Pod streho je na glavnih treh straneh profiliran strešni zidec. V  obokani notranjščini je na zadnji steni križ iz črnega podpeškega kamna, sestavljen iz treh kamnitih plošč. Na njem so vklesana imena umrlih. Levo in desno od križa je na litoželezni konzoli postavljena po ena svetilka. Tla so pokrita z velikimi tlakovci pravokotne oblike, prostor obteka pas ploščic, okrašenih z volutastim motivom, na sredi grobno odprtino pokriva kamnita plošča z velikim, kamnoseško lepo obdelanim križem, v prostoru pod njo je sedem cinastih krst.

FRANZ GOLLOB

*12. 3. 1842 † 18. 1. 1895

EMILIA GOLLOB . STAMPETTA

*22.6.1853 † 11. 5. 1926

FRANC GOLOB

*19.11. 1880 † 22. 11. 1931

EMILIJA GOLOB

*18. 2. 1877  †24. 6. 1944

LIDIJA GOLOB

ROJ. CVETKO

*8. 9. 1913 † 26. 5. 1965

MIRKO GOLOB

*7. 3. 1914 † 11. 2. 1973

MALVINA GOLOB

*30. 10. 1899 † 27. 1. 1975

(Napis na križu v notranjščini mavzoleja)

Za konec še nekaj besed o zbirki umetnin,[79] ki je bila nekdaj v dvorcu. Ivan Jakič  v leksikonu slovenske grajske zapuščine omenja »lepo zbirko slik«,[80] umetniško zbirko že prej  na kratko predstavi Marolt v umetnostnozgodovinski topografiji vrhniške dekanije (o »veliko lepih slik« so vedeli povedati tudi vaščani, ki so tam delali),[81] ki mdr. navaja sliko Mati dobrega sveta s konca 16. stoletja (provenienca Udine), več platen iz 17. stoletja ter rokokojsko uro ljubljanskega urarja Ignacija Hoffmanna;[82] na rodbino vezani portreti iz 1879 so bili delo Simona Ogrina: Franc in Emilija Golob, Fanči in Milči Golob, otroka ter portret Marije Stampetta-Maček;[83] pri slednji je šlo torej za portret Stampettove žene.

Fotografije treh slik (dopasna portreta moškega in ženske ter sv. Jožefa z Detetom) so se pred nekaj leti znašle tudi na horjulski občini. Po besedah Mirka Goloba ml. so jih tja poslali potomci Malvininega brata ali sester iz Zagreba, ker so želeli vedeti, kdo je na njih upodobljen, po ovinku pa so prišle potem tudi do njega. Ob predaji posestva novemu lastniku naj bi bil bližnjemu sosedu izročen tudi kovček z dokumenti, nanašajočimi se na družino Golob-Stampetta; spravljen naj bi bil na podstrešju stare Gorjančeve hiše, ki stoji v neposredni bližini nekdanjega dvorca in cerkve.[84]

Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti, kje se slike in druge dragocenosti iz dvorca Lesno Brdo nahajajo danes, saj sodeč po omenjenih treh fotografijah niso bile (vse) uničene. Seveda pa bi bilo zelo zanimivo tudi izvedeti, ali je kovček z dokumenti res (še) na imenovani lokaciji, in poznati njegovo vsebino.[85]