Mesec maj je bil v vrtcu res nekaj posebnega – skupini Utrinki in Zvončki smo se odločili, da postanemo čisto pravi pustolovci! In ne, to ne pomeni, da smo šli kampirat na Aljasko. Odločili smo se, da en dan prespimo kar v vrtcu. Ja, prav ste prebrali – v pižamah, s svetilkami, zobnimi ščetkami in zelo resnimi kuharskimi ambicijami.
Začelo se je, kot se spodobi: z dišečo kuhinjo, veliko moke in še več navdušenja. Sami smo si spekli kruh! No, skoraj sami. Morda smo malo preveč moke stresli na tla (in nase), ampak končni rezultat je bil fantastičen-okusen, hrustljav dišeč kruh… Komaj smo čakali na večerjo, da ga lahko poskusimo. Po kruhu se spodobi nekaj sladkega, zato smo se lotili vafljev. Zmes smo pripravili že dopoldne, po receptu, seveda, s peko pa smo pričeli, ko smo ostali v vrtcu sami, kar na spodnjem igrišču. Komaj smo dočakali, da so vzgojiteljice napekle dovolj vafljev, da smo se posladkali z njimi.
Ko smo bili že pravi kuharski mojstri, smo si pripravili še večerjo. Vsak si je sestavil krožnik po svojem okusu. Nekdo je imel tri rezine sira in nič drugega, nekdo drug je sirom rekel »ne hvala« in si naredil sendvič s pašteto, papriko in jajčkom. Seveda pa je zraven vsem teknil že prej omenjeni slastni kruh. Gurmani smo pač različni!
Pa da ne boste slučajno mislili, da smo ves dan samo pekli in jedli. O ne…Vse popoldne smo imeli ogromno časa za igro-tokrat je bilo naše celotno igrišče in idej za vragolije res ni manjkalo.
Ko pa je padla noč, se je začelo čisto pravo detektivsko delo. S svetilkami v rokah smo iskali škratke po vrtcu in igrišču. Kje so se skrivali? To je še danes skrivnost. Morda pod grmom. Morda v kuhinji, kjer so pojedli ostanke vafljev. Morda… so bili čisto nevidni! Ampak mi smo jih iskali, čisto do zadnje baterije.
Po razburljivem večeru je prišel čas za umivanje zob. Nekateri smo si zobe umivali kot profesionalci, drugi pa smo bolj umili umivalnik. Ampak šteje trud, kajne?
Nazadnje smo se v pižamah zleknili na svoje ležalnike. Nekateri smo zaspali takoj, drugi šele po tem, ko smo vprašali desetkrat, kdaj pride zajtrk. In ko smo naslednje jutro odprli oči, je bil vrtec še vedno tam – in naš kruh še vedno dišeč.
Medtem, ko smo mi sladko spali, so vzgojiteljice Katarina, Tina, Nika, Ana in Mojca dežurale kot prave taborske čuvajke. Na svojih prenosnih posteljah so poslušale vsak šum, vsak obrat ležalnika, vsak potihnjen “moram lulat”. Nekajkrat so preverile, če kdo slučajno spi z nogami na blazini, pa če so vse odejice na pravem mestu. Skratka – spanec je bil bolj pogumen kot globok. Zato ni čudno, da so bile naslednje jutro – hm – rahlo podobne »pomečkani« verziji samih sebe. A vseeno nasmejane in srčne kot vedno.
Noč v vrtcu ni bila samo zabavna, ampak tudi poučna. Naučili smo se peči, iskati škratke, se umivati (no, vsaj malo) in predvsem – da je včasih najboljše spanje tisto, ki ga deliš s prijatelji.
Utrinki in Zvončki poročamo: naj se nočne dogodivščine še kdaj ponovijo!
V imenu Utrinkov, Zvončkov in škratkov vtise zapisala Mojca Gerbec
