Ema Hrovatin je Borovničanka, ki je v našem kraju poznana predvsem kot pobudnica za postavitev trafike sredi Borovnice, v kateri je prodajala vse do zaprtja tovarne Liko. Zdaj pa je širšemu občinstvu poznana tudi kot Naj prostoferka, kar sicer ne pomeni, da najlepše vozi, ampak, da je kot prostovoljka opravila največ voženj v naši občini.
Ema že celo življenje rada pomaga, predvsem starejšim. Že kot majhna punčka je stari mami umivala noge, jo česala, od babice sestro je strigla … Kasneje je kdaj koga zapeljala do trgovine ali še kako drugače pomagala. Zato je bila prijava k prostoferstvu za njo čisto samoumevna in v občini Borovnica je bila prva, ki se je prijavila. Marca bo minilo dve leti, odkar je začela s tem, se pa sedaj sicer iz te prostovoljne dejavnosti umika, saj je ugotovila, da je zaradi intenzivnega prometa v prestolnici vse skupaj postalo težje.
V pogovoru nam je povedala, kako vse skupaj poteka. Uporabniki največkrat zaprosijo za vožnjo, ker imajo pregled pri zdravniku, zobozdravnika, fizioterapijo, kakšen drug pregled, ali pa, da jih zapeljejo na operacijo v Valdorto, v kakšno zdravilišče … Zaprosijo lahko tudi za vožnjo do pošte, banke, drugih uradnih ustanov ali do trgovine. Lahko pa tudi samo na obisk do svojcev.
Uporabnik pokliče brezplačno številko Zlate mreže 080 10 10 in izrazi željo, kam in kdaj bi rad šel. Tako ima rezerviran termin, nato pa uslužbenec centra po spisku kliče prostovoljce tiste občine, da najde tistega, ki ima čas. Prostofer se nato z uporabnikom dogovori za termin. Če je več strank, ki ima ob podobni uri storitev, te vožnje združijo. Prostofer počaka uporabnika, nato pa ga pobere in odideta domov. “Potem še vprašam, ali ima še željo, da ga zapeljem v trgovino,” pove prostoferka Ema in pohvali dobro organiziranost Zlate mreže in občine Borovnica. Slednja vsako prošnjo tudi odobri, do nje pa so načeloma upravičeni starejši od 65 let, izjemoma tudi mlajši. V dveh letih je deset prostoferjev opravilo več kot 320 prevozov, včasih tri na teden, včasih tudi nekaj časa nič. Občina financira avto, gorivo in stroške vzdrževanja. “Prostofer seveda nima stroškov, vse, kar mora dati je čas, pa potrpljenje in živce zaradi prometa.”
Čas prevoza v avtu namenijo prijetnim pogovorom, redko sicer o vremenu in politiki. “Ker sem dolga leta delala v trafiki in se vsi poznamo, so pogovori tudi osebni in bolj polni, povedo mi, kaj jih muči, kakšen pregled imajo … Starejši ljudje te zmeraj kaj naučijo, imajo izkušnje in rada jih imam. Včasih mi je težko, ko slišim, kako so osamljeni in kako nimajo nobenega, da bi se z njim pogovarjali.” Tudi zato jim vedno nameni besedo spodbude. Ko pa se poslovijo v avtu, je čas za hvaležnost, ki jo uporabniki včasih okrepijo tudi s kakšnim bombončkom, paketom kavice ali kakšno drugo malenkost. Denarja prostoferji ne sprejemajo, čeprav jim kdaj kdo tudi ponudi kakšen evro.
V pogovoru z Emo je občutiti, da ji prostovoljstvo veliko pomeni, prepričana je, da bi morali to imeti na več področjih. “Družba je postala vase usmerjena in egoistična.” Na vprašanje, kako bi spodbudila druge, da se odločijo za prostoferstvo ali kakšno drugo prostovoljstvo, zanimivo odgovarja, da ljudje, ki imajo empatijo do sočloveka, ne potrebujejo takšnih spodbud, ker to sami začutijo. “Vsako prostovoljstvo je dober zgled za našo mladino. Svet bi moral iti v smer večje empatije, ker kdo ti bi pomagal, če ne sokrajan. Premalo smo pozorni drug do drugega.”
Ema sicer z dejavnostjo prostoferstva zaključuje. Ker veliko prevozov opravi v center Ljubljane, je to za njo zaradi povečanega prometa in ostalih dejavnikov postal prevelik stres. Tudi to je pomemben vidik prostovoljstva in prostoferstva, da prevzameš odgovornost ter nato štafeto oz. v tem primeru volan predaš naprej, ko vidiš, da ne gre več in še preden se lahko kaj hudega zgodi. Se pa bo, kot še pove, gotovo vključila v kakšno drugo prostovoljsko dejavnost, saj je prostovoljstvo del nje že celo življenje.
Rok Mihevc
