Po počitnicah nadaljujemo s spoznavanjem naših treh župnikov domače občine. Kot drugi se nam bo predstavil župnik Janez Kvaternik, ki od leta 2019 deluje v Župniji Dobrova.
Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini?
Sem Janez Kvaternik, župnik na Dobrovi. Doma sem na Notranjskem, v vaši Šmarata, ki spada v župnijo Stari trg pri Ložu. Kot kaplan sem duhovniške izkušnje pridobival v Domžalah in v Novem mestu – na Kapitlju, nato sem bil 15 let župnik v Jaršah pri Domžalah, 8 let v Šmartnem pri Litiji, sedaj sem 6. leto – od avgusta 2019 župnik na Dobrovi.
Kako ste bili sprejeti med krajani? Kaj vam je v naši občini posebej všeč?
Dobrovčani so me lepo sprejeli. Pripravljeni so sodelovati pri verskih dogodkih in praznovanjih. Dobrova ima bogato versko zgodovino, ki je lahko vir navdihov za sedanji rod prebivalcev naših naselij. Narava je tu lepa in pokrajina razgibana. Hkrati lahko iz Dobrove zelo hitro prideš v naše glavno mesto.
Kaj kot duhovnik počnete v prostem času?
Rad imam šport. Kot mlad duhovnik sem z mladimi veliko igral nogomet (v prvi župniji smo več let imeli celo “župnijsko ligo” – tekmovanja med naselji), prav tako odbojko. Všeč mi je drsanje, rolanje, plavanje, hoja v hribe… Spremljam slovenske športnike in njihove nastope na svetovnih in evropskih prvenstvih ter olimpijskih igrah, navijam za naše smučarske skakalce, košarkarje, odbojkarje, kolesarje, nogometaše, plezalke, rokometaše,… V športu vidim številne podobnosti z duhovnim življenjem: potrebno je veliko vaditi, se marsikateri stvari odpovedati, se držati dogovorjenih pravil, znati sprejemati poraze in neuspehe… Blizu mi je astronomija in raziskovanje vesolja, ki me utrjuje v prepričanju, kako nas Bog vse neskončno presega. Zadnja leta si pogosto vzamem čas za enourno hojo proti Vrhem nad Dobrovo. Imamo zares lepo naravo. Mislim, da Dobrovčani premalo izkoristijo bližino gozda in hribov v neposredni bližini za rekreacijo in sprostitev.
DELO ŽUPNIJE IN POVEZAVA S SKUPNOSTJO
Kaj so posebnosti vaše župnije in kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Cerkev Marije vnebovzete ali Marije v leščevju je stoletja veljala za glavno romarsko cerkev na Kranjskem. Sem so prihajali verni ljudje od blizu in daleč zlasti ob poletnih romarskih shodih, za katere se je uveljavil izraz “šmarne maše”. Zgodovinski viri poročajo, da je na Dobrovo za kakšen praznik priromalo tudi več tisoč ljudi. Da je bilo res tako, potrjuje velika zgradba na dobrovskem griču, ki je bila sredi 18. stoletja sezidana kot hiša za spovednike, oziroma župnišče. Ta stavba je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, v njej so naselili več družin in tudi redovnice Marijine sestre, ki jih je povojna oblast izgnala iz Ljubljane. A te redovnice so postopoma odkupile vsa stanovanja in tako se je župnijska stavba spremenila v samostan. Druga priča pobožnosti prejšnjih rodov je ohranjeno obzidje na severni strani cerkve, kjer so na notranji strani niše, vseh je 12, ki so služile kot zunanje spovednice. Posebnost župnije v današnjem času je večje število priseljencev, ki si tu gradijo svoje domove – vabim jih, da se nam pridružijo v cerkvi in se vključijo v župnijsko življenje. Pri delu z našimi ljudmi in za naše ljudi me navdihuje Božja beseda, se pravi, Jezusov evangelij, vera prejšnjih rodov, ki so zaupali v Marijino priprošnjo, nagovarjajo me spreobrnjeni ljudje novejšega časa, zagnanost mladih, zgodovina Cerkve in podeljevanje zakramentov, zlasti spovedovanje.
Kako vidite vlogo Cerkve in župnije v življenju skupnosti? Na kakšne načine ste povezani z dogajanjem v kraju?
Nedvomno ima Cerkev kot ustanova vpliv na domači kraj in sedanjo družbo. Prispevek Cerkve, oziroma župnije je viden na področju vzgoje novih rodov (verouk po župnijah, katoliške šole, cerkveni radio, cerkvene založbe) – za ustanovitev prve osnovne šole na Dobrovi pred 180 leti je npr. zaslužen takratni župnik Jožef Pokljukar. Poleg vzgojnega področja župnija z obnavljanjem cerkvenih zgradb prispeva k ohranjanju kulturne dediščine, prav tako aktivno sodeluje pri pomoči ljudem v stiski (delovanje naše Župnijske Karitas). Dobromisleči ljudje priznavajo ta trojni doprinos Cerkve za boljše življenje vse družbe; kdor ga noče videti, ga pač ne vidi.
IZZIVI SODOBNEGA ČASA
Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo?
Ja, spremembe v družbi, oziroma pri vernikih so vidne, opazne: odnosi med ljudmi so bolj površinski, čuti se neodločnost in želja po lagodnem načinu življenja, strahospoštovanje do Boga je pri ljudeh redko, več je verske brezbrižnosti, skupne molitve po družinah je veliko manj kot pred desetletji, sodobni človek je manj občutljiv za greh,… Po drugi strani je med mladimi več iskrenega iskanja duhovnih vsebin, Cerkvi se ponujajo nove možnosti za oznanjevanje preko sodobnih medijev (spletne strani župnij, facebook, radio Ognjišče in ExodusTV), statistika Cerkve na drugih celinah kaže, da je krščanstvo tam bolj živo kot v zahodnem svetu, čudeži po priprošnji svetnikov se dogajajo tudi v današnjem času, raste število odraslih, ki se dajejo krstiti in želijo živeti kot Jezusovi učenci (npr. v Franciji), pojavljajo se nove oblike povezovanja, ki verne nagovarjajo (poletni oratoriji), nova duhovna gibanja in združenja (skupnost Emanuel, skavti, delavnice molitve in življenja, več je ponudbe za duhovne vaje odraslih, vodstvo Cerkve spodbuja sinodalnost (več pogovora in medsebojnega poslušanja), kar pomeni, da želi biti Cerkev bolj oprta za današnjega človeka. Že več stoletij je znan rek: Ecclesia est semper reformanda – Cerkev se mora stalno prenavljati.
Kako se trudite, da bi bila Cerkev blizu ljudem – tudi tistim, ki morda niso redni obiskovalci maš?
Duhovniki imamo redna izobraževanja glede perečih vprašanj sodobnega človeka. Učim se uporabe sodobnih medijev. Podpiram sodelovanje z društvi in delujočimi organizacijami v kraju (gasilsko društvo, godba Dobrova-Polhov Gradec, glasbena šola Emil Adamič). Med mladimi starši, ki želijo otroke krstiti, je več takih, ki niso redni obiskovalci nedeljskih sv. maš – z njimi se večkrat pogovarjam o naši veri in Cerkvi in življenju nasploh. Ni me strah srečanja z ljudmi, ki niso verni, če me povabijo k sebi domov. Tako se najhitreje razblinijo predsodki, ki se ustvarjajo med nami, ker in če se premalo pogovarjamo z drugače mislečimi.
Prihodnjič pa spoznamo še zadnjega, najmlajšega župnika naše občine, ki pokriva kar dve župniji – Polhov Gradec in Črni Vrh, gospoda Bogdana Oražma.
M.D.
