September je mesec šolstva – mesec, ko se otroci po dvomesečnih počitnicah zopet odpravijo v šolske klopi. In september je tudi čas, ko se spominjamo vseh spominov iz preteklih šolskih let. V ta namen sem za septembrsko število Našega časopisa pripravila intervju z upokojenim ravnateljem Osnovne šole Dobrova.
Ko govorimo o dolgoletnem ravnatelju Osnovne šole Dobrova, g. Viljemu Kovačiču, ne moremo govoriti le o njegovi vlogi pedagoga in vodje šole. Njegova življenjska pot je prepletena z mnogimi dejavnostmi, ki so dale pečat tako šolskemu kot širšemu družbenemu prostoru. Poleg poučevanja in ravnateljevanja je bil dejaven na športnem področju – med drugim kot trener mladinske ekipe NK Dravinja v 1. slovenski ligi ter trener članske ženske ekipe KK COMET v 1. slovenski ženski ligi. Vrsto let je vodil mlajše selekcije, bil planinski vodnik in kar 35 let predsednik Planinskega društva Loče. V devetdesetih letih je aktivno sodeloval tudi pri organizaciji tradicionalnih poletnih kulturnih prireditev, ob vsem tem pa ga je vedno vodila želja, da povezuje ljudi in ustvarja skupnost.
Kako se spominjate svojih začetkov v šolstvu in poti, ki vas je pripeljala do mesta ravnatelja OŠ Dobrova?
Po končani gimnaziji v Celju, sem se vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru – smer TELESNA VZGOJA. Že kot študent (star slabih 20 let) sem pričel s poučevanjem smučanja in plavanja v šolah v naravi v šolah nekdanje občine Slov. Konjice. Bil sem tudi že mlad planinski vodnik, trener košarke in nogometa. Glede na vsa ta znanja, mi je bilo delovno mesto učitelja telovadbe ponujeno v Ločah še v času ko sem bil študent. Sam sem sicer mislil nadaljevati s študijem na drugi stopnji v Ljubljani na Fakulteti za šport, ker pa je mojega očeta starega še ne 45 let takrat zadela možganska kap, sem se zaposlil in pomagal doma pri negi očeta.
Delo učitelja »telovadbe« v Ločah (šola na katero sem hodil kot učenec) je bilo zelo zanimivo. Od tega, da mi je na začetku mojega poučevanja takratni ravnatelj, ko sem ga prosil za večje število žog, ker seveda za vadbo rabi vsak učenec svojo, odgovoril (menda v šali), da kaj bo imel vsak svojo, saj itak tekajo vsi za eno. Tako se je počasi začela moja »delovna« pot. No po 21 letih službovanja v Ločah, po obdobju ko so moji učenci osvojili množico pokalov, odličnih uvrstitev ne samo na občinskem, temveč tudi na medobčinskem, regijskem in državnem nivoju, ko smo v ŠKL – košarka prišli skoraj do samega vrha, vsekakor ni bila več težava v tem ali se bo kupila kakšna žoga več ali manj.
V teh 21 letih službovanja v Ločah sem šel skozi vse faze dela na šoli. Bil sem učitelj, sindikalni zaupnik, takrat še sekretar Osnovne organizacije ZKS na šoli, pa predsednik Sveta šole, nazadnje sem leta 1992 kandidiral tudi za ravnatelja, pa ni šlo, ker nisem bil v »pravi« stranki. No takrat sploh nisem bil več v nobeni stranki in tudi pozneje ne več. Pa nič hudega. Postal sem pomočnik ravnatelja, ob delu končal študij na drugi stopnji Fakultete za šport v Ljubljani, pomagal pri ustvarjanju novih učnih načrtov za področje športa v OŠ, bil multiplikator in deloval v Zvezi športnih pedagogov Slovenije.
Potem je pa prišla jesen 2001 in razpis za ravnatelja na OŠ Dobrova. Tu se začenja pa novo dvajsetletno poglavje mojega dela v šoli.
Na OŠ Dobrova sem bil ravnatelj natančno 20 let. Začetek 1.1.2002 in konec 1.1.2022.
Kako to, da ste sploh sprejeli delo v OŠ Dobrova, ki je od vašega doma oddaljena več kot uro vožnje v eno smer?
Jeseni 2001 sem zasledil v časopisju Razpis za ravnatelja OŠ na Dobrovi. Sam v osnovi niti nisem vedel za kraj, kaj šele za šolo. Nekako sem takrat razmišljal v smeri, da bom poskušal kandidirat, realne možnosti tako in tako nimam, ker nikogar ne poznam, pa vseeno, da vidim, če sem sploh sposoben zapustiti šolo v Ločah po toliko letih.
Zgodba se je potem odvila tako, da sem nekaj dni pred Novim letom prejel pošto s strani šole, da sem imenovan za ravnatelja OŠ Dobrova s pričetkom dela 1.1.2002 in čestitko ministra Gabra za novo delovno mesto. In sem brez razmišljanja zadevo sprejel. Nekako sem moral dokazat sam sebi, da sem mogoče sposoben delat še kaj drugega na področju šolstva, ne samo poučevat.
Z vožnjo sem se kar hitro sprijaznil z mislijo, da sem se sam odločil, da me ni nihče nikamor naganjal in da mi zaradi tega ni potrebno jadikovat.
Kaj vas je kot učitelja in kasneje kot ravnatelja najbolj navduševalo in motiviralo?
Delo na področju športa, te nauči, da so zmage in porazi sestavni del življenja. Gore te naučijo, da brez poznavanja okoliščin, ki se ti tam porajajo, in se lahko menjajo iz trenutka v trenutek, brez vztrajnosti, mirnosti, treznega razmišljanja ne moreš daleč, predvsem pa da se ne da z glavo skozi zid. V vsaki stvari, zadevi, pa naj zgleda še tako nemogoča, se da najti rešitev. V nogometu vedno pravimo, da »štart na prvo žogo« ni dober. Večkrat se ti lahko zgodi, da te žoge ne zadeneš in je nasprotnik takoj v prednosti ali pa je v prednosti narava.
Tako nekako mislim – upam, da mi je te izkušnje iz športa, življenja nasploh in izkušnje iz dolgoletnega dela v šoli nekako uspelo prenesti med učence, zaposlene in starše na OŠ Dobrova.
Večino svojega »športnega« dela sem predelal in preživel v kolektivnih športih. Tam lahko ekipa uspe samo, če zaupa trenerju in če je trener dovolj dober, da je sposoben v ekipi ustvariti takšen kolektivni duh, ki nekako diha za skupen cilj.
Takšen način razmišljanja sem nekako hotel – želel prenesti tudi na svoje delo pri vodenju šole na Dobrovi.
Delati na motivu, da zaupamo drug drugemu – učenec – učitelju, učitelj – ravnatelju, ravnatelj – učencem – učiteljem – staršem – lokalni skupnosti je velik zalogaj. Ne gre vedno gladko. Še posebej ne, če prideš od daleč in ne poznaš lokalnega okolja, pa vseeno – zaupati je potrebno v ljudi, ker v osnovi so vsi ljudje dobri, le prav način komunikacije je potrebno najti. To pa je motivacija za neprenehno delo, razmišljanje, uvajanje novih metod, načinov dela, itn. No ja pa vseeno ne gre vedno tako gladko, kot se verjetno tole prebira.
Katere projekte ali spremembe, ki ste jih uvedli kot ravnatelj, bi izpostavili kot najpomembnejše in na katere ste najbolj ponosni?
Spremembe moramo razvrstiti na več vrst in področij:
1. SPREMEBE NA MATERIALNEM PODROČJU
Leta 2002, ko sem pričel z delom na OŠ Dobrova je pouk potekal v dveh zgradbah.
Učenci 1. triade(1. – 3. razred) so obiskovali tako imenovano SPODNJO šolo. Vsi poznamo našo staro dobro šolo zgrajeno leta 1915 na Dobrovi. Tam so bili tudi 3 oddelki vrtca.
Učenci 2. in 3. triade (4. – 9. razred) so obiskovali tako imenovano ZGORNJO šolo, zraven katere je stala tudi manjša tipska telovadnica (21 x 12 m) in pa seveda veliko travnato igrišče s peščeno atletsko stezo.
Dva oddelka vrtca sta bila tudi v Brezju.
Določene priprave, predvsem za odkup dela zemljišča pri zgornji šoli (rokometno igrišče) so se začele že pred mojih prihodom. Večina del kar se šolskega prostora tiče smo pa opravili kasneje. Pri vseh gradnjah gre zahvala trem županom s katerimi sem sodeloval: g. Janez Oven, g. Lovro Mrak in g. Franc Setnikar ter seveda vsem članom občinskih svetov skozi vseh teh 20let. Brez njihove pomoči, pravega razmišljanja o razvoju šolstva na Dobrovi vsega tega ne bi imeli.
Pa gremo po vrsti: otvoritev prizidka pri šoli 1.9.2006), otvoritev prenovljene »zgornje« šole (14.10.2006) – od tega dne dalje smo na šoli prvič dobili vse učence pod eno streho, prenova »spodnje« šole v vrtec (otvoritev 22.6.2007), prenovljen vrtec v Brezju (1.9.2008), otvoritev nove sodobne športne dvorane z zunanjimi igrišči (23.10.2009), izgradnja nove dovozne ceste do šole in avtobusne postaje (otvoritev 9.9.2016), menjava oken na vrtcu na Dobrovi, itn.
2. DELO NA ŠOLSKEM PODROČJU
A) Izobraževalno področje
Na tem področju smo nadaljevali osnovno usmeritev šole na Dobrovi. Bili smo med prvimi, ki smo pričeli z delom v novi 9-letni šoli. Tako smo orali ledino ne samo v 1. triadi, temveč tudi v 2. in 3. triadi. Učitelji, učenci in starši so vložili mnogo dela v uvajanje vseh sprememb. Napredek ali samo delo smo spremljali preko vsakoletnih evalvacij našega dela, preko rezultatov NPZ, itn.
B) Vzgojno področje
Večkrat smo ustvarjali in prenavljali vzgojni načrt, ki je vsekakor temelj dela in nekega obnašanja na šoli. Navsezadnje gre tudi za gradnjo medsebojnih odnosov. Zagovarjali smo ničelno toleranco do nasilja in seveda redno spremljali uspehe in neuspehe na tem področju.
C) Delo učiteljev
Dobrega vzdušja na šoli brez dobrega počutja vseh deležnikov na šoli pač ni. Sem vsekakor spadajo nosilci vzgojno-izobraževalne dejavnosti na šoli. Skozi neprestana izobraževanja vsak na svojem področju, so bili naši učitelji tudi nosilci mentorske mreže šol, sodelovali smo s Pedagoško fakulteto in Fakulteto za šport pri vzgoji mladih kadrov, naši učitelji so vodili študijske skupine in delali v mreži multiplikatorjev v našem šolstvu. Bili so mentorji študentom in mladim delavcem za opravljanje strokovnega izpita. Neprestano izobraževanje je vodilo tudi k temu, da je veliko učiteljev napredovalo ne samo v naziv MENTOR, temveč tudi v naziva SVETOVALEC in SVETNIK.
3. PROJEKTI NA ŠOLI
Z različnimi projekti smo zelo obogatili šolsko delo. Ne bom našteval zadev, ki so tako in tako v šolskem programu od plavalnega opismenjevanja dalje, merjenja športno vzgojnega kartona, itn. Za nas so bili pomembni projekti, ki so dejansko bili samo naši. Tako govorimo o sodelovanju pedagoškega trojčka UČENCI – STARŠI –UČITELJI v 15. letnem projektu DAN NA DOBROVI, opismenjevanje z uporabo IKT, Podarimo knjigo, sodelovanje s študentsko organizacijo AISEC, kjer smo po več mesecev imeli na šoli študente iz Belorusije, Turčije, Kazahstana, Brazilije. Ne smemo pozabiti na kar nekaj DOBRODELNIH KONCERTOV, sodelovanju v projektih Evropska vas, COMENIUS, ERASMUS z izmenjavo in obiski učencev in učiteljev iz različnih evropskih držav. Seveda smo bili tudi mi njihovi gostje. S kom vse smo sodelovali pričajo zastave držav, ki visijo v avli šole. Ponosni smo na naše debaterje, seveda ne smemo pozabiti, da smo po dolgih letih zopet ustanovili in opremili Folklorno skupino.
4. TEKMOVANJA
Naši učenci so skozi vsa leta tekmovali na različnih področjih. Niso manjkali ne na športnih tekmovanjih in ne na tekmovanjih iz znanja. Za te zadeve nam nikoli ni bilo žal niti časa niti denarja, ki smo ga namenjali za vse te zadeve. Ponosni smo na vsakega posameznika, ki je kadarkoli in kjerkoli nosil »barve« šole. Vsi od matematikov, slavistov, kemikov, fizikov, športnikov, itn., so zaznamovali delo šole.
Nova športna dvorana nam je omogočila tudi organizacijo različnih tekmovanj. Tako smo bili organizatorji Mednarodnega tekmovanja v LEGO. Lahko se pohvalimo, da nas je na tekmovanje prišel pozdravit predsednik države gospod Borut Pahor. V sodelovanju s ŠKL smo bili organizatorji nogometnih turnirjev, turnirjev med dvema ognjema, organizirali smo tekmovanje akrobatskih skupin. V sklopu tega tekmovanja so zrasli naši BOBRI, akrobatska skupina, ki je postala kar mali sinonim za šolo. Gostili smo državna tekmovanja v gimnastiki, akrobatiki. Predvsem pa smo ponosni, da smo bili kar 8 x med najbolj športnimi šolami v Sloveniji (3 x zlati in 5 x srebrni). Šola je dobila tudi priznanje SPORTIKUS ne samo za izvajanje temveč tudi za življenje FAIR PLAYA.
5. OSTALO
Veliko se je vsega nabralo skozi 20 let dela na šoli. Težko je vse zadeve našteti. Verjetno sem marsikaj spustil, pa vseeno mogoče še nekaj dejstev ali dogodkov, ki so se nam zgodili v vseh teh letih.
A) Za dobro počutje, medsebojno razumevanje in boljše poznavanje zaposlenih na šoli smo za njih organizirali športno vadbo v telovadnici, skupaj smo se povzpeli na Triglav, Grintovec, Stol, itn., sodelovali na sindikalnih športnih igrah delavcev v vzgoji in izobraževanju, tekli na tekih trojk, krosih, raftali po Kolpi, itn.
Moj moto pri tem je bil – sam na šoli brez sodelovanja vseh od čistilk, kuharjev, učiteljev, vzgojiteljev ne morem kaj veliko storiti. Če in ko stopimo skupaj, takrat smo pa močni. Nekako se mi zdi, da je to na nek način tudi uspevalo.
B) Delo smo obogatili z obiski pomembnih in znanih osebnosti iz različnih področjih
življenja v državi. Gospoda predsednika sem že omenil. Gostili smo tudi predsednika vlade, g. Mira Cerarja, pa veleposlanika Turčije, pa tetraplegičarko Matejo Pintar, invalida plavalca Darka Đuriča, smučarskega skakalca Jerneja Damjana, radijca Denisa Avdića, itn. Vsak od njih je dodal kamenček našim učencem za boljše
dojemanje sveta okoli sebe.
C) Na šolo smo sprejeli kar lepo število učencev tujcem. Vse smo poskušali lepo sprejeti in jim pomagati pri vključevanju v našo skupnost. Delali smo z misijo, kar si ne želiš, da bi se zgodilo tebi, če bi moral na tuje, ne želi in delaj tistemu, ki je prišel k nam.
D) Nazadnje naj omenim še zelo dobro sodelovanje z društvi in posamezniki iz kraja. Govorim o gasilcih, kmečkih ženah, sodelovanju z gospodom župnikom Golobom,
Plesno šolo Nataše Potočnik, Glasbeno šolo Emil Adamič, Godbo Dobrova-Polhov Gradec, nogometnim društvom, Društvom upokojencev ter veliko posamezniki z različnih področij.
E) Omenil bi samo še vsaj zame odlično sodelovanje z vsemi tremi župani, občinskim svetom in KS Dobrova.
Za dobro delo šole je izrednega pomena tudi sodelovanje med šolo – ravnateljem Svetom šole in Svetom staršem. Večkrat so se »kresala« mnenja, ampak smo vedno končali na pozitiven način in s predlogi za boljše delo. Hvala vsem članom teh inštitucij.
Kateri so bili vaši največji izzivi v času ravnateljstva?
Med največje izzive je vsekakor spadal gradnja vseh šolskih in spremljajočih objektov na šoli. Vse skupaj je vzelo veliko časa in energije. Pa vseeno. Ko pogledam nazaj se je splačalo preživeti tudi kakšno neprespano noč ob razmišljanju KAKO DALJE.
Ob dobrih pogojih dela, se je normalno pojavil izziv, kako dvigniti ne samo raven šolskega znanja, temveč znanja nasploh, razumevanje sveta okoli sebe, mogoče skozi sistem in organizacijo dela, narediti naše učence boljše ljudi, predvsem pa pripravljene za delo in življenje po osnovni šoli.
Se spomnite kakšnega posebnega dogodka ali anekdote iz svojega ravnateljevanja, ki vam bo za vedno ostala v spominu?
Doživetij in anekdot je bilo veliko. Pa vseeno. Enega dogodka ne bom nikoli pozabil. To je bil moj odhod iz šole v pokoj. Niti v sanjah si ne bi mogel predstavljati kaj takšnega, kot so meni ob odhodu pripravili učenci, učitelji, godbeniki. Ne vem, s čem sem si zaslužil tako lepo predvsem pa zame ganljivo slovo, v katerem so sodelovali vsi učenci šole. Še sedaj, ko se spomnim se mi orosi oko.
Kaj so vas skozi leta naučili učenci?
Veliko. Predvsem pa, da tudi če si učitelj, ravnatelj, ne smeš nikoli pozabiti, da si tudi ti bil nekoč učenec z vsemi svojimi dobrimi, manj dobrimi, navihanimi, veselimi, pa še kakšnimi lastnostmi. Otroci – učenci se skozi leta ne spreminjajo mnogo. Vsi morajo skozi leta otroštva, pubertete, itn. Samo mi odrasli ne smemo pozabiti, da jih je skozi vsa ta obdobja potrebno spremljati, jim pomagati, pa tudi ošteti, pa če je potrebno za določene stvari tudi kaznovati. Pa vseeno- ne pozabimo, da smo tudi mi bili otroci.
Katere spremembe v šolstvu bi si želeli še videti v prihodnje?
Sam imam mogoče malo čuden pogled na šolstvo in njegov razvoj. Dejstvo je, da je potrebno določene stvari spremeniti. Vsi govorijo, ako sistem 9.letne šole ni dober, pa vseeno. Edini, ki je naredil v zadnjih 30 letih kakšno spremembo v šolstvu je bil minister Slavko Gaber. Vsi ostali se ukvarjajo s kozmetičnimi popravki šole.
Najprej se mora stroka odločiti, kakšne poklice bomo v prihodnosti rabili in tej misli nekako približati šolski sistem.
Kar se pa organizacije dela tiče bi sam najprej ukinil vse izbirne predmete in namesto njih dal po uro več športa, likovnega pouka, tehnike. Vsem t.i. VZGOJNIM PREDMETOM bi odvzel ocene. Naj bodo sproščujoči. Veliko se da narediti na teh področjih brez ocene. S tem ostane osem osnovnih predmetov, za katere je pa res potrebno delati in tudi dovolj časa ostane učencu, ker ni potrebno izgubljat časa s plakati, itn.
Nadalje bi se morali prečistiti učni načrti. Vsaj 30% nepotrebne snovi izključit iz načrtov. Od prvega do petega razreda bi dodal veliko pisanja – lepopisa, da bo učenec znal hitro napisat in prečitat za sabo. Uvedel bi računalništvo- iskanje podatkov že od 1. razreda dalje, tako kot je sedaj po mnogih letih postala angleščina kot prvi tuji jezik obvezna v 1. razredu in nič več projekt.
V zadnji triadi, pa mislim, da bi bilo preverjanje preko različnih programov na tablicah in računalnikih popolnoma primerno. Če učencu skozi celotno leto tako na začetku ure, kot med samo uro – da ne spi, postavim tako okoli 1000 vprašanj in nanje 80% odgovori pravilno sem prepričan, da zelo dobro obvlada snov. Naj bo dovolj. Tako sem rekel, da se moje videnje šolstva ne sklada z realnostjo.
Kaj bi svetovali mladim učiteljem in bodočim ravnateljem, ki šele vstopajo v šolski sistem?
Učiteljski poklic je nekaj posebnega. Vsak učenec ali pa učitelj je nekaj posebnega in ni dveh enakih. Zato je potrebno oba spremljati, spreminjati metode in načine svojega dela. Za delo v razredu ali zbornici ni dovolj le snovna priprava. To zna vsak učitelj. Pripraviti se je potrebno na vsakega posameznika s katerim imaš v svojem delovnem procesu opravka. Z enimi gre lažje, z drugim težje. In tu je čar tega poklica – kako vse te osebe pripeljati in skupni imenovalec. Delo ni lahko, je pa zaradi tega zelo zanimivo in ustvarjalno.
S čim se ukvarjate danes, v pokoju – kaj radi počnete in kako si krajšate popoldneve?
Moje življenje v pokoju je zelo preprosto. Veliko gibanja – hribi, kolesarjenje, smučanje. Še vedno zelo aktivno sodelujem pri delu v planinskem društvu, tu in tam se grem svojo stroko in občasno opravim kakšen trening moči, hitrosti, gibljivosti s člani lokalnega judo kluba, dodam kakšno dobro knjigo, igro z mojo edino vnukinjo in dnevi lepo in mirno teko. Pa nisem ravno upokojenec, ki nima časa. Jaz imam vedno čas.
Prihajate od daleč – ste še kakorkoli povezani z Dobrovo, bivšimi učenci/učitelji, krajani?
Na Dobrovo me vežejo zelo lepi spomini. Dvajset let je kljub vsemu polovica moje delovne dobe. Na šoli se oglasim takrat ko sem povabljen na kakšno prireditev – valeta, srečanje upokojencev. Do sedaj sem sodeloval še s poučevanje smučanja in plavanja v ŠN. Tu in tam sem na vezi s kakšno učiteljico. Gre za primere, če kdo še rabi kakšne podatke za nazaj in če se slučajno spomnim.
V kraju samem imam pa največ srečanj s člani godbe Dobrova-Polhov Gradec. Tako smo tudi letos skupaj osvojili Triglav in izpisali neko novo, odlično zgodbo.
Kaj bi želeli sporočiti bivšim učencem, sodelavcem in krajanom, ki vas še danes poznajo kot ravnatelja OŠ Dobrova?
Bili ste lep del mojega življenja. Odlično sem se počutil med vami in hvala za vsak dan, ki sem ga preživel z vami.
M.D.
Foto: V.K., Godba DPG
