29. september – Novo šolsko leto smo letos začeli z ogledom Muzeja slovenskega jezika in knjige, ki so ga junija odprli v prelepih in dokončno prenovljenih grajskih prostorih v Štanjelu.
Koncept muzeja je zasnoval zavod Škrateljc pod vodstvom dr. Uroša Grilca, strokovno pa je za oblikovanje vsebin poskrbel Inštitut Frana Ramovša ZRC SAZU pod vodstvom dr. Kozme Ahačiča, dr. Janoša Ježovnika in drugih sodelavk in sodelavcev z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, skupaj s številnimi drugimi strokovnjaki iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Slovenskega šolskega muzeja, RTV Slovenije, Alija Žerdina in Muzeja tiska ter Antikvariata Glavan, ki so prispevali vsebine in eksponate s svojih področij delovanja.
Z interaktivnimi predstavitvenimi orodji nam v tematskih sklopih in na treh panojih – Jezični možje in Reformatorji v stripu in Poljub z jezikom prvič na enem mestu predstavlja razvoj slovenskega knjižnega jezika ter nas s pomočjo faksimilov opozarja na vse pomembne mejnike, ki so odločilno vplivali na njegov razvoj skozi zgodovino, pri čemer je posebna pozornost namenjena piscem prvih slovenskih knjig in njihovemu vplivu na širjenje slovenske besede; na enem mestu pa prikaže tudi razvoj prvih slovarjev in slovnic skozi čas. Posebna pozornost je namenjena tudi predstavitvi in izjemnemu bogastvu slovenskih narečij, ki so se ohranila vse do današnjih dni.
Zgodbo o razvoju slovenskega jezika in knjige dopolnjujejo tudi predstavitve razvoja slovenskega šolstva s prikazom prvih šolskih beril skozi čas, pa tudi vseh vrst raznarodovalnih pritiskov na slovensko šolo in jezik, še posebej v 20. stoletju in še posebej na zahodni meji slovenskega narodnega ozemlja, posebej pa ga bogatijo tudi prikazi o zgodovini uveljavitve znakovnega jezika in jezika gluhih in naglušnih v Sloveniji, s predstavitvijo pisave slepih in slabovidnih in tudi najrazličnejših pripomočkov za pouk slepih in gluhih otrok. Del razstave je posvečen tudi predstavitvi zgodovine slovenskih knjig in časopisov, dopolnjen s faksimili najpomembnejših slovenskih knjig.
Posebej pa velja omeniti možnost « srečanja« in postavljanja vprašanj Trubarjevemu avatarju, pa tudi igrive predstavitve ednine, dvojine in množine, ki jih lahko preizkusimo ob koncu ogleda razstave. In ob tem je še cela vrsta možnosti in preizkusov, ki se jih obiskovalci razstave lahko lotijo sami, od različnih možnosti pisanja besed, igranja z besedami, poslušanja različnih posnetkov do preizkusa in snemanja samega sebe.
In zato lahko na koncu zapišem, da je avtorjem razstave uspelo predstavitvi lepoto, moč in živost našega jezika, spoznanja različnih strok pa povezati v skladno, znanstveno prepričljivo, zanimivo, a tudi inovativno in igrivo celoto, ki pa je v resnici tudi zgodba o vztrajanju in neuklonljivosti našega naroda, in še posebej Primorcev, v najtežjih časih in na prepišni strani zgodovine in sveta.
Obisk muzeja nas je zares navdušil in obogatil – na enem mestu smo osvežile svoje znanje, obenem pa na vprašanja o slovenskem jeziku in njegovem mestu v 21. stoletju pogledale tudi »skozi oči« strokovnjakov in najnovejših spoznanj, ki so skupaj zlila v dober, zanimiv in resnično lep dan.
Alenka Logar Pleško
