V sredo smo drugošolci odšli na poseben obisk. Obiskali smo drevesa, naša največja bitja.
Za dobro jutro smo poslušali pravljico o jablani. Ni čudno, da je v našem kulturnem prostoru toliko drevesnih pravljic prav o jablani, saj je bila ta kulturna rastlina zaradi svojih okusnih in trpežnih plodov pomembna v prehrani prednikov pa tudi odlično prilagojena na naše razgibano podnebje štirih letnih časov. Pripovedovali smo o svojih domačih drevesih, ki so nam včasih tudi prijatelji in zaupniki.
V šolskem parku in sadovnjaku smo obiskali njune velike prebivalce in jih poskusili poimenovati. Večina dreves je že izgubila svoj čudoviti okras barvitega listja, saj je bila letošnja pozeba zgodnja. Objeli smo ta čudovita bitja, jih otipali in vonjali, se zazrli v njihove krošnje s čipkami drobcenih vejic, vse pa s svojo rastjo strmijo k višku, k sončevi svetlobi. Z voščenkami smo posneli odtis lubja. Učiteljice so nas naučile izmeriti višino dreves s pomočjo iz palic izdelanega gozdarskega križa. Objeli smo debla in jih z vrvico izmerili. Ugotavljali smo, kako dolgo so drevesa rastla. Pod drevesi smo nabrali odpadlo listje, ki je že izgubljalo barvo in primerjali barvne odtenke z barvicami. Našli smo toplo paleto jesenskih barv od zeleno rumene, oranžne, rdečkaste in nešteto odtenkov rjave. Prijeli smo se za roke in sklenili smo krog pod zunanjimi vejami drevesne krošnje. Poiskali smo rastline, ki rastejo na tleh v zavetju drevesne krošnje.
Po malici smo odšli do bližnjega gozdiča. Ustavili smo se ob družini dreves, ki nas je očarala s svojo raznolikostjo. Od drobcenih mladic pa do mogočnih debel, ob katerih smo obstali kot palčki ob velikanih. Ob gozdnih drevesih smo opazovali, merili in primerjali vse, kar smo se naučili v šolskem parku. Gozd je čudovito dišal in tiho pričal o veličastni moči narave. Bilo nam je lepo.
Učenci 2. a n 2. b z učiteljicami Ireno, Mojco in Matejo
