Mesec junij velja za most med pomladjo in poletjem. Izvirnoslovenskoimeza ta mesec je rožnik. Barjani smo se lahko na lastne oči prepričali, da je ime pravo. Vodnik Jože Školc nas je popeljal skozi pokljuške gozdove do visokogorskih travnikov in pašnikov, kjer smo občudovali bogastvo planinskega cvetja, ki je v začetku poletja najbujnejše.
Začetek naše poti je bil na planini Zajavorniki. Skozi iglast pokljuški gozd smo se pričeli počasi vzpenjati vse do Blejske koče. Prvotna koča je bila odprta 6. junija 1951 v sedanjem pastirskem stanu. Planinsko društvo Bled je leta 1975 od blejskih kmetov odkupilo sosednji stan, sedanjo Blejsko kočo.
Blejska koča se nahaja na grebenu nad planoto Pokljuka, na razgledni planini Lipanci, 1633 metrov visoko na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha. Na robu planine Lipance, tik pred Blejsko koče, se odpre razgled na obširne pokljuške gozdove. Levo, proti vzhodu, bomo opazili številne vrhove Kamniških Alp. Proti jugu, za zeleno preprogo pokljuške planote in Jelovice pa se dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora.
Koča je izhodišče, oziroma vmesna postojanka, zaDebelo peč, enega naših najbolj priljubljenih dvatisočakov in sosednjo goroMrežce, kamor smo se vzpeli tudi najbolj zagnani Barjani. Mrežce so razgledni vrh v bližini Lipanskega vrha, od koder je lep pogled na Triglav, Rjavino in pokljuške vrhove.
V dolino smo se spustili mimo partizanskega spomenika na Rupah, kjer nas je čakal naš avtobus.
V petek, 13. junija 2025, je na dvorišču pred gostilno Pr’ Prek na Šujici potekal že tradicionalni akustični koncert, ki je tudi letos privabil številne ljubitelje dobre glasbe. Prijetno junijsko vzdušje, sproščena družba in odličen glasbeni program so poskrbeli za nepozaben večer, ki se je odvijal v treh delih.
Prvi del koncerta so sooblikovali mladi glasbeniki različnih starosti, z igranjem na kitaro. Občinstvo so zabavali s slovenskimi in tujimi uspešnicami, ki so jih obiskovalci z veseljem prepevali z njimi. Nekateri so se na tovrstnem odru predstavili prvič, drugi so že vajeni nastopanja, prav vsi pa so pokazali, da v naši okolici ne manjka glasbenih talentov.
V drugem delu sta oder zavzela oče in sin, Ivan in Erik Hudnik, ki sta s svojim kitarskim duetom ustvarila pravo koncertno doživetje. Občinstvo sta popeljala od slovenskih popevk, legendarnih Hudnikovih Zelenih livad, narodno-zabavnih in zabavnih uspešnic, pa vse do priljubljenih tujih skladb in nepozabnih klasik skupine Queen. S svojo sproščenostjo in izjemnim glasbenim občutkom sta na dvorišču pričarala pozitivno energijo.
V tretjem delu večera sta se na oder vrnila Erik Hudnik in Blaž Knez, ki sta vse prisotne zabavala še dolgo v noč. S pestrim izborom slovenskih in tujih popularnih ter rock skladb sta poskrbela, da je bilo na Šujici še dolgo živahno, obiskovalci pa so z njima z veseljem prepevali in plesali.
Gostilna Pr’ Prek je tudi tokrat poskrbela za odlično izvedbo dogodka ter ponudbo hrane in pijače. Akustični večer na Šujici je zopet ogrel srca poslušalcev in petkov večer zaključil z odliko.
V nedeljo, 15. junija 2025, je bila Župnija Dobrova priča izjemnemu, nepozabnemu dogodku – dvojni zlati maši dveh uglednih duhovnikov, msgr. Mira Šlibarja, dolgoletnega bolniškega duhovnika, in gospoda Alojzija Goloba, nekdanjega župnika na Dobrovi.
Po živahnem dopoldanskem utripu, ko so ulice preplavili kolesarji Maratona Franja, se je popoldne pred cerkvijo Marije v Leščevju zbrala množica faranov, prijateljev, znancev in drugih obiskovalcev, da skupaj počastijo duhovnika, ki sta s svojim življenjem in delom globoko zaznamovala župnijo in širšo skupnost. Slovesnost, ki je potekala le eno popoldne, pa je za sabo potegnila kar nekaj priprav in usklajevanj. Prvič po epidemiji se je večje število faranov povezalo in združilo s skupnim ciljem, narediti nepozaben dogodek kot zahvalo za 50 let duhovništva. V ta namen se je sestavil priložnostni cerkveni pevski zbor, teden dni pred slovesnostjo je mimoidoče pod cerkvijo pozdravljal visok mlaj s slovensko in papeško zastavo. Poleg tega so mimoidoče na dogodek opominjali jumbo plakati in spletni oglasi. Mladi so za to priložnost prenovil zunanji avditorij, izdelala se je tudi tabla v pozdrav zlatomašnikoma, ženske so pletle vence, okrasili so cerkev, gospodinje so poskrbele za pripravo peciva in vseh dobrot in še bi lahko naštevali.
Slovesnost, ki je združila župljane bližnje in širše okolice, se je pričela ob 15. uri, ko so jubilanta na poti v cerkev v špalirju pričakali godbeniki ter več kot 40 narodnih noš. Na poti v cerkev so zadonele tudi slovesne fanfare, ki so jih izvedli mladi trobilci iz domače godbe.
Sveto mašo je skupaj z zlatomašnikoma darovalo poleg domačega župnika Janeza Kvaternika in odličnega pridigarja patra Marjana Čudna, ki se je med homilijo nagovarjajoče dotaknil delovanja obeh jubilantov, še trije duhovniki, ki so vsak po svoje povezani z msgr. Mirom Šlibarjem in g. Alojzijem Golobom.Mašo so s petjem obogatili priložnostni cerkveni pevski zbor Dobrova ter mladinska skupina, med obhajilom pa je cerkev, ki je bila lepo okrašena s cvetjem ter bršljanovimi verigami, prevzela Avsenikova melodija – Veter nosi pesem mojo, s solistom na klarinetu in godbo Dobrova Polhov-Gradec.
Po slovesni sveti maši se je ob pritrkavanju zvonov dogajanje preselilo v avditorij pred cerkvijo, kjer je potekal še slavnostni program.Program, ki ga je vodila Magdalena Tehovnik, je bil preplet nagovorov, pesmi in spominov, ki so na poseben način povezovali oba zlatomašnika in župnijsko skupnost. Svoj poklon in spomine je najprej izrekel Martin Golob, nečak g. Lojzeta Goloba in znani grosupeljski župnik, ki je s humorjem obudil osebne anekdote iz skupnih trenutkov s stricem Lojzetom in spomine na zgled, ki ga predstavlja msgr. Miro Šlibar.
G. Alojzij Golob je v svojem nagovoru poudaril, da so zanj ljudje tisti, ki gradijo cerkev, in da so prav Dobrovčani tisti, ki so mu dali občutek doma. Spomnil se je številnih projektov, ki so bili uspešno izpeljani v času njegovega župnikovanja, od obnove cerkva do izgradnje župnijskega doma, ter izrazil iskreno hvaležnost vsem, s katerimi je sodeloval. Ob tej priložnosti mu je bila podarjena spominska slika dobrovske cerkve. Msgr. Miro Šlibar, ki še zdaleč ni tipičen upokojenec, je navdušil z mladostno energijo in iskreno hvaležnostjo. Že na oder je praktično pritekel in zbranim dokazal, da ima še vedno ogromno mladostne energije. V svojem nagovoru je povedal, da se še naprej s srcem posveča delu z bolniki, organizira romanja v Lurd in neomajno skrbi za bogato pastoralno življenje, ki se zanj nikoli ne konča. Ob tej priložnosti je v dar prejel sliko Lurške votline, ki je globoko povezana z njegovim delom in življenjem. Miro je z nasmehom dejal, da že načrtuje vzpon na Kredarico, kjer bodo skupaj z godbo zopet proslavili njegov zlati jubilej.
Slavnostni program je nadaljeval predsednik Krajevne skupnosti Dobrova g. Marjan Pograjc, ki je z osebnimi spomini povezal obe življenjski poti zlatomašnikov, in se zahvalil za vse, kar sta naredila za skupnost. Svoje spomine je v besedo strnil tudi Borut Dolinar, dolgoletni organist in predsednik godbe, ki je z nagovorom pojasnil pomen sodelovanja med duhovnikoma in godbo, ter obudil spomine na nepozabne trenutke – od začetkov godbe, skupnih projektov, pa vse tja do svete maše na Triglavu, ki je postala simbol njihove povezanosti in vztrajnosti. Borut je poudaril, da sta prav Lojze in Miro omogočila, da so glasba, vera in skupnost na Dobrovi vedno hodile z roko v roki in skupaj ustvarjale nepozabne trenutke. V ta namen so godbeniki obema zlatomašnikoma podarili skupno fotografijo godbe in duhovnikov ter košaro domačih dobrot, ki so jih mladi godbeniki izdelali sami. Program so z glasbenimi vložki poleg godbe obogatili tudi kvartet Ansambla Bitenc s pesmima Hišica domača ter Tri Planike. Tako g. Lojze kot msgr. Miro sta imela v svojem duhovniškem življenju pomembne vezi z Marijinimi sestrami na Dobrovi, ki so ju tako ali drugače vodile in spremljale pri njunem poslanstvu, zato je svoj nagovor imela tudi Marijina sestra, sestra Ana, ki se je jubilantoma zahvalila za vso prizadevanje in trud, skromno darilo pa so jima podarili tudi domači gasilci PGD Dobrova.
Po slavnostnem programu je sledilo prijetno druženje ob domačih dobrotah, kjer so se stkali novi spomini in utrdile vezi skupnosti. Naj to praznovanje ne ostane le dragocen spomin, temveč postane trajen navdih za vsakdanje življenje – da bi vsak po svojih močeh nadaljeval delo in pričevanje, ki sta ga v vseh teh letih s svojim zgledom in srčnostjo živela naša zlatomašnika. Naj nas hvaležnost za prehojeno pot in pogum za prihodnost še naprej povezujejo v skupnosti vere, prijateljstva in medsebojnega spoštovanja, kjer bo vedno prostor za skupna srečanja, srčne besede in dejanja, ki gradijo skupnost.
Ob tej priložnosti sem se kot mlada dopisnica, ki osamosvojitve ni doživela, pogovarjala z različnimi občani in sorodniki različnih generacij ter jih vprašala, kako se spominjajo osamosvojitve in vojne za Slovenijo. Njihove iskrene spomine sem strnila v spodnjem prispevku.
Spomini na dan osamosvojitve.
Občan Damjan se spominja, da je bil takrat velik del njegovih prijateljev na Trgu republike, kjer je potekala slovesnost ob razglasitvi samostojnosti. Vzdušje je bilo izjemno – množica ljudi, veselje, pesem in domača glasba s harmoniko. Prijatelji so slavili še dolgo v noč. Naslednje jutro pa ga je presenetilo, ko so skozi Stransko vas pripeljali tanki. Prizor ga je kot mladega fanta zelo pretresel.
Moja stara starša se spominjata, da sta bila ob razglasitvi samostojnosti takrat na Trgu republike. »Toliko ljudi v Ljubljani še nisva videla. Ob razglasitvi je bila nepopisna evforija. Vsi smo bili izredno veseli in ponosni, da smo Slovenci in smo končno dobili svojo državo,« pravita. Spominjata se gneče, premikanja z množico in čustev, ki jih ne moreta pozabiti. V dneh pred osamosvojitvijo je bilo povsod čutiti veliko evforijo. »Po osamosvojitvi smo spremljali, katere države nas bodo priznale – prvi je bil Vatikan, kar se je zgodilo zelo hitro, praktično v enem mesecu, če se prav spomnim.« Po radiju in televiziji so ves čas pred prireditvijo vabili na Trg republike. Posebnih plakatov – kot se spominjata – ni bilo: »A vsi smo poznali tisto prepoznavno reklamo »Slovenija, moja dežela«, ki je bila takrat skoraj simbol naše osamosvojitve. Reklama se je vrtela po televiziji, na poročilih so bili tudi prispevki o tem, kako po Sloveniji postavljajo te plakate, in res so bili vidni povsod. Bilo je čudovito.«
Sogovornica Ema se spominja tudi referenduma. Pravi, da so v njihovem kraju skoraj vsi glasovali za samostojnost Slovenije in dodaja, da je bilo proti le pet vaščanov, za katere so v vasi vsi vedeli kdo so.
Vojna za Slovenijo
Prijateljica Ana se spominja, da je bila ob osamosvojitvi stara 9 let. »Z mamo sva bili v Suhem dolu, ko sva po radiju slišali, da je bil napaden vojaški objekt na Vrhniki, in da se moramo takoj umakniti v zaklonišče.« Kot pravi, so z Vrhnike slišali streljanje in bučanje, kar je v njej vzbudilo veliko strahu. Po vrnitvi domov so se, kot pravi, umaknili v pralnico, ki je bila v pritličju, tam pa so čakali na novejše informacije.
Moj oče je videl, kako so tanki vozili po Tržaški cesti, in bil priča, kako so neki avto celo povozili. Tank so zapeljali čez njega. Tudi skozi Stransko vas so šli, a so se izgubili in zavili proti Toškemu čelu. Eden od tankov se je zakotalil pod cesto in tam ostal še kakšen mesec dni. Tank je bil kmalu izpraznjen, tankovska oprema pa se je znašla po različnih okoliških domovih. »Dogajanje o vojni smo spremljali povsod – na televiziji, po radiu in v časopisih. Posebej pomembne so bile tiskovne konference Jelka Kacina, ki je odlično in mirno razlagal, kaj se dogaja. Informacije so bile jasne in pravočasne.« Starši še pravijo, da so v času vojne nebo ves čas preletavala letala, tudi ponoči.
Kaj pa danes?
Vsi sogovorniki se strinjajo, da so bili takrat veliko bolj narodno zavedni, kot smo danes. »Takrat smo bili ponosni, veseli in povezani. Danes mlajše generacije tega več ne čutijo, ker tega niso doživele,« menijo.
»Spominjam se tudi presenečenja, ko je že naslednji dan izbruhnila vojna. Nihče tega ni pričakoval, vsi smo se bali. Kljub vojni smo hodili v službo. Letala so bila zelo glasna, sploh ponoči, a na našem koncu je bilo na srečo mirno,« pravi sogovornica Ema.
Slovenija se je osamosvojila v torek, na dan, ki ga Slovenci ne bodo nikoli pozabili.
Z velikim veseljem vas vabimo, da se nam pridružite naslavnostni otvoritvi obnovljenih športnih površin v Športno-rekreacijskem centru Gabrje, ki bo potekalav torek, 17. junija 2025, ob 17:45.
Otvoritveni dogodek bomo obogatili z:
· revialno nogometno tekmo, v kateri bo sodeloval tudi županJure Dolinar,
· nastopi mlajših selekcijNogometnega kluba Junior in Športnega društva Dobrova,
· prijetnim druženjem in prazničnim vzdušjem za vse generacije.
Vabljeni, da skupaj proslavimo novo pridobitev, ki bo še dodatno obogatila športno življenje naše občine.
Občina Horjul vas vabi na praznovanje občinskega praznika v petek, 20. junija 2025. Prireditev se bo pričela ob 18.30 v Prosvetnem domu Horjul s podelitvijo občinskih priznanj. Ob 19. uri sledi muzikal Moje pesmi moje sanje, v izvedbi GŠ Vrhnika, oddelek Horjul.
Občina Horjul vas vabi na praznovanje občinskega praznika v petek, 20. junija 2025. Prireditev se bo pričela ob 18.30 v Prosvetnem domu Horjul s podelitvijo občinskih priznanj. Ob 19. uri sledi muzikal Moje pesmi, moje sanje, v izvedbi GŠ Vrhnika, oddelek Horjul.
obveščamo vas, da Center za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Vič Rudnik, v mesecu juliju in avgustu zaradi letnega dopusta ne bo izvajal uradnih ur v prostorih Občine Horjul, Občinski trg 1.
V primeru nujnih zadev ali težav se lahko obrnete neposredno na Center za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Vič Rudnik.
Vrhnika, 14. junij – Na Vrhniki sta dve najdaljši noči v letu: silvestrska in Noč na Vrhniki. Slednja že vrsto let privablja tisoče obiskovalcev, ki se v Športnem parku Vrhnika zberejo pod velikim odrom in prisluhnejo vrhunskim glasbenim izvajalcem. Letos so nastopili izključno slovenski izvajalci: Bepop, Flirrt, Pero Lovšin, Fehtarji in Mambo Kings. V prvem delu večera so dogajanje popestrili plesalci in plesalke Plesne šole 5ka, v drugem delu pa je zbrano večtisočglavo množico z odra pozdravil tudi župan Daniel Cukjati. Noč na Vrhniki je osrednji dogodek Argonavtskega festivala, ki je letos potekal že 32. zapored. Organizator dogodka je prireditvena agencija Interplan v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika ter ob podpori Občine Vrhnika in številnih donatorjev.
V svežem zgodnje poletnem jutru smo se Zimzeleni odpeljali na Jezersko. Tokrat je bila naš cilj ledeniška dolina, Makekova kočna, ki je podobna Ravenski kočni, kjer smo bili že dvakrat. Ravno dolinsko dno, strma, od ledenikov obrušena pobočja pod najvišjimi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, pod vrhovi dveh Kočen in Grintovca. Veličastno gorsko okolje! In v zatrepu doline rdečkasto ostenje, preko katerega je do leta 2008 padal s 130 metri naš najvišji naš slap Čedca. Po skalnem podoru slapu ni več, čez skalovje pa polzi več pramenov vode, oblikuje se celo nov krajši slap.
Pohod smo pričeli na Zgornjem Jezerskem, po cesti mimo kmetije Makek, ki je dolini dala ime in se zložno vzpenjali skozi gozd. Makadamsko cesto smo kmalu zapustili, prečili zaprodeno suho strugo in nadaljevali vzpon po poti, ki omogoča vzdrževanje hudourniške struge potoka, ki zbira vodo cele doline. Višje smo bili, več je bilo rastlin gorskega okolja. Še med redkim drevjem je odcvetal lepi čeveljc, naša največja kukavičevka. Okolica je bila vedno bolj gruščnata, z majhnimi smrekami, staro melišče so prekrivale blazine velese, ki je že odcvetela, s prijetnim vonjem pa so nas razveseljevali Sternbergovi klinčki. Na koncu poti, kjer je v kamniti strugi že šumela bistra voda, smo pomalicali, nato pa smo se po isti poti pričeli vračati ob pogledu na Virnikov Grintavec in greben Košute za njim. Sonce je že krepko grelo in veseli smo bili gozdnega hladu v spodnjem delu doline. Pohod smo zaključili tam, kjer smo ga pričeli, na Zgornjem Jezerskem.
