Iz Šentjošta ga je pot vodila v Kalifornijo, kjer danes deluje kot profesor računalništva na Univerzi Stanford in raziskovalec umetne inteligence.
Dr. Jure Leskovec je junija letos pritegnil veliko medijske pozornosti ob novici, da podjetje Nvidia prevzema tehnologijo in ekipo podjetja Kumo AI, ki ga je soustanovil. Podjetje je razvilo rešitve, ki firmam z umetno inteligenco pomagajo napovedovati poslovne potrebe in sprejemati odločitve.
Ob tem pomembnem podjetniškem uspehu smo se z g. Leskovcem pogovarjali o njegovih načrtih za prihodnost in željah ter obudili spomine na otroštvo v Šentjoštu.
Odraščali ste v Šentjoštu. Kakšni so vaši najlepši spomini na otroštvo in kaj vam je domači kraj dal za življenje?
Na otroštvo imam res lepe spomine. Bili smo dobra, povezana generacija. Šentjošt je izjemen: dovolj majhen, da otroku daje varnost in obvladljivost, hkrati pa ima močan duh javnega udejstvovanja in dela za skupnost. Če želiš, da se nekaj zgodi, moraš tudi sam prijeti za delo. V društvih nisi dolgo samo udeleženec, ampak hitro postaneš tudi organizator. Naučiš se sodelovati, prevzemati odgovornost in uresničevati svoje ideje.
Kot otrok lahko sodeluješ pri gasilskih tekmovanjih, oratoriju in ministrantskih dejavnostih, v gledališču, plesu, folklori in cerkvenem petju pa pri nogometu, smučanju, celo jadranju. S tem širiš obzorja, a ne ostaneš dolgo samo udeleženec. Hitro prevzameš odgovornost in kakšno vodstveno nalogo. Naučiš se organizirati dogodek, voditi sestanek, napisati letno poročilo, skrbeti za finance … To so neprecenljive izkušnje za življenje. Glavna popotnica Šentjošta je zame prav to: da smeš imeti svoje ideje in da jih lahko skupaj z drugimi tudi uresničiš.
Sam sem bil dolga leta tajnik športnega društva in začetnik malonogometne lige Šentjoških hribov in dolin, ki poteka že več kot tri desetletja. Še danes se živo spomnim programa, ki sem ga napisal, da mi je pomagal zgraditi razpored tekem.Ustanovili smo tudi študentsko društvo Silaq, prvo in še vedno edino študentsko društvo v občini, ki uspešno deluje že več kot dve desetletji. Sredi devetdesetih smo postavili prvo spletno stran kraja stjost.si, pozneje javno računalnico in brezžično omrežje po vsej vasi. Računalništvo zame torej že od začetka ni bilo samo nekaj na zaslonu, ampak način, kako nekaj narediti za ljudi okoli sebe.
Danes ste profesor na Univerzi Stanford in eden najvidnejših slovenskih raziskovalcev na področju umetne inteligence. Ste si kot otrok ali dijak predstavljali, da vas bo življenjska pot vodila tako daleč? Kako in kdaj se je razvilo vaše zanimanje za računalništvo in raziskovanje?
Nikoli si nisem mislil, da bom profesor, sploh pa ne na Stanfordu v centru Silicijeve doline, kjer se pred našimi očmi rojeva prihodnost. V življenju si ne postavljam zelo natančnih ciljev, ampak skušam v vsakem trenutku delati tisto, kar se mi iskreno zdi, da je prav in dobro za svet ter ljudi okoli mene. Tako so si sledili študij in izobraževanje, raziskovanje,poučevanje naslednjih generacij znanstvenikov, podjetniške izkušnje, družina z majhnimi otroki in dobrodelno delovanje v fundaciji ASEF (American Slovenian Education Foundation). Ni bilo vse vnaprej načrtovano. Eno je odpiralo vrata drugemu.
Pri računalništvu pa res ne vem, zakaj se je začelo. Preprosto me je potegnilo. Vse svoje prihranke sem porabil, da sva z očetom skupaj kupila prvi računalnik. Potem sem mamo prosil, naj v osnovni šoli v Polhovem Gradcu govori z učiteljem Pečovnikom, da bi nas začel učiti programiranja. Zmagal sem na državnem tekmovanju in se v osmem razredu poleti z avtobusom iz Šentjošta vsak dan vozil na prakso v Hermes Softlab v Šiški. V gimnaziji sem začel zahajati na Inštitut Jožef Stefan in toliko časa nisem dal miru, da so mi dali projekt, pri katerem sem lahko delal. Zanimalo me je, želel sem nekaj narediti in se nisem pustil odgnati. Mislim, da je ta radovednost še danes moje glavno gonilo.
Po študiju v Sloveniji ste se odločili za nadaljevanje kariere v Združenih državah Amerike. Kako težka je bila odločitev za odhod v tujino in kaj je bilo na začetku največji izziv?
Že v srednji šoli in potem na fakulteti sem vsako poletje namesto na morju preživel dva meseca na praksi v tujini. Zato sem življenje od doma že malo poznal. Zdelo se mi je preprosto najbolj smiselno, da grem na doktorski študij tja, kjer se bom lahko največ naučil. Prijavil sem se samo na dve univerzi in se na koncu odločil za Carnegie Mellon. Za MIT in Stanford, kolikor se spomnim, takrat sploh še nisem slišal.
Na začetku je bilo kar nekaj domotožja, a sem se hitro ujel, spoznal prijatelje in hkrati ohranil močne stike z domačimi. Vsako leto sem se poleti in pozimi vračal v Šentjošt. Odhod v tujino zame ni pomenil prekinitve vezi z domom. Lahko se odpreš svetu in hkrati ostaneš trdno povezan s krajem, iz katerega prihajaš. To je bilo zame zelo pomembno, saj sem v srcu vedel, da se vedno lahko vrnem in me bodo veseli.
V svoji karieri ste sodelovali pri številnih raziskavah in projektih, ustanovili pa tudi uspešna podjetja. Na kateri dosežek ste danes najbolj ponosni in zakaj?
Med raziskovalnimi dosežki bi izpostavil delo med covidom, ko smo s svojimi dognanji državam pomagali pri spopadanju s pandemijo. Sedaj delamo veliko na razvoju zdravil in boljšem zdravljenju. Posebej veliko mi pomeni, ko raziskave ne ostanejo samo na papirju, ampak pomagajo in ljudem dejansko koristijo.
Raziskave, članki in citati so seveda pomembni, a najbolj ponosen sem na svojo družino in tri majhne otroke. Ti mi prinašajo največ veselja in zadovoljstva ter pomagajo ohranjati občutek za to, kaj je v življenju zares pomembno.
Ali med vašimi študenti srečate tudi koga iz Slovenije? Kako doživljate današnje mlade, jih področje umetne inteligence in raziskovanja zanima ter v njih vidite potencial za prihodnost?
Da, veliko jih je, tudi iz Slovenije. Mnogi so zelo uspešni, mnogi so se vrnili domov. Marinka Žitnik je denimo kot prva Slovenka postala profesorica na Harvardu. Več kot 30 mojih nekdanjih študentov je danes profesorjev na univerzah po svetu. Lepo je videti, da je vsak razvil svoj raziskovalni pogled in zdaj sam utira pot naprej.
Mladi so zelo različni in vsak ima svoje talente. Naloga mentorja je, da jih prepozna ter študentu pomaga, da jih razvije na svoj, njemu lasten način. Ne želim, da bi bili moje kopije, ampak da najdejo vprašanja, ki res zanimajo njih. Področje umetne inteligence jih zelo pritegne, a pomembno je, da navdušenje preraste v poglobljeno znanje.
V mladih vidim ogromno potenciala. Pripravljeni so delati, poslušati in premikati meje. Včasih potrebujejo spodbudo, včasih opozorilo ali malo usmeritve. Res mi je v veselje delati z njimi in jim pomagati pri razvoju. Najbolj pa sem vesel, ko njihove ideje postanejo boljše od mojih in se tudi jaz učim od njih.
Umetna inteligenca danes postaja del našega vsakdana. Kako vi gledate na njen razvoj? Kje vidite največje priložnosti in na katerih področjih bi morali biti ljudje bolj previdni?
Umetna inteligenca spreminja svet. Je tukaj in bo ostala. Osebni roboti so takorekoč pred vrati. Ta orodja ne bodo izginila,zato sta skepsa brez preizkušanja, zanikanje in zavlačevanje slaba strategija. Velike priložnosti vidim v znanosti, medicini in izobraževanju: pri odkrivanju zdravil, razumevanju bolezni in dostopu do znanja.
Vendar niso vsemogočna in delajo napake, pogosto zelo prepričljivo. Zato človeško znanje, presoja in intuicija še nikoli niso bili tako zelo pomembni. Dober programer je danes lahko desetkrat učinkovitejši, ker mu pomaga deset računalniških agentov, a je njegovo znanje tudi desetkrat pomembnejše – še vedno mora znati usmerjati njihovo delo, sprejemati prave odločitve in opaziti, kdaj se agenti zmotijo. Nevarnost uporabe umetne inteligence je, da več narejenega še ne pomeni, da je vse tudi pravilno.
Podobno velja v drugih disciplinah. Bolj ko nam orodja pomagajo, pomembnejši so trdni temelji in osnovno znanje. Paziti moramo tudi, katere osebne podatke jim zaupamo, ter preverjati informacije, zlasti kadar vplivajo na zdravje ali druge pomembne odločitve. Umetna inteligenca ni razlog, da se manj učimo, ampak da stvari bolje razumemo.
Številni mladi iz naših krajev razmišljajo o študiju, karieri in odhodu v tujino. Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo napredka in si postavljajo visoke cilje?
Bolj kot o ciljih bi razmišljal o poti in o tem, kam želimo, da nas pripelje. Kaj me res zanima? Od koga se lahko največ naučim? Kje lahko nekaj prispevam? Ni treba, da že danes poznate vse odgovore; pomembno je, da začnete in ostanete radovedni.
V Sloveniji je veliko znanja in priložnosti, včasih pa je treba po nova znanja tudi v tujino. Pomembno je ohranjati stik s Slovenijo in omogočati pretok ter kroženje znanja. Spremeniti moramo pogled, da so tisti, ki odidejo, za nas izgubljeni.Veselimo se njihovih prihodov in jim omogočimo sodelovanje, tudi če se ne vrnejo za stalno. Tako je lahko njihova izkušnja priložnost za vse nas.
Za konec – kakšni so vaši načrti in cilji za prihodnost? Je kakšen projekt, ki se ga še posebej veselite?
Veliko energije želim še naprej namenjati svoji dobrodelni organizaciji ASEF, predvsem našemu štipendijskemu programu in podpori mladim. Doslej smo podprli že več kot 300 štipendistov, povezujemo pa tudi mrežo več kot sto vrhunskih slovenskih mentorjev, ki delujejo na vodilnih univerzah in raziskovalnih ustanovah doma in po svetu. Mladim želimo omogočiti, da se učijo od najboljših, sodelujejo pri raziskavah ter pridobijo izkušnje, samozavest in poznanstva, ki jim odprejo vrata za nadaljnjo pot. Štipendija zato ni samo finančna podpora ali raziskovalni obisk v tujini, ampak je lahko začetek odnosa, ki mladega človeka spremlja še dolga leta.
To je zame tudi zelo osebno. Na svoji poti sem imel mentorje, ki so mi nesebično namenili svoj čas, delili znanje, verjeli vame in mi odpirali vrata. Dobro vem, koliko lahko takšna podpora pomeni, še posebej na začetku, ko imaš veliko želja, ne veš pa še, kako jih uresničiti. Danes želim to, kar sem sam prejel, predajati naprej. Nihče ne uspe povsem sam. Vedno smo del skupnosti, ki nas oblikuje in nam pomaga, zato se mi zdi pomembno, da tudi sami prispevamo k njej.
V prihodnje si želim ta krog podpore še razširiti: povezati več mladih z mentorji, okrepiti sodelovanje s Slovenijo in poskrbeti, da se pridobljeno znanje prenaša naprej. Posebej me veseli, ko iz posameznega raziskovalnega obiska nastane trajno sodelovanje ali ko nekdanji štipendist sam postane mentor in pomaga naslednji generaciji. Takrat se najbolj jasno pokaže smisel ASEF: ne podpiramo le posameznih uspehov, ampak gradimo skupnost, v kateri drug drugemu pomagamo rasti.
Najlepša hvala za vse odgovore in srečno na vaši poti še naprej.
Manca Dolinar in Jure Leskovec Foto: Jure Leskovec











