Gledalci niso razumeli jezika, a so kljub temu dihali z muzikalom Annie in Mary. Mladi Horjulski glasbeniki so tokrat navdušili polno dvorano na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njihov nastop je pospremil bučen aplavz, ganjenost občinstva in številne pohvale. A najlepše sporočilo predstave je bilo morda prav tisto, ki ga mladi ustvarjalci živijo tudi sami – da lahko s sodelovanjem, povezanostjo in srčnostjo nastane nekaj zares posebnega.
V petek, 16. oktobra, so učenci horjulskega oddelka Glasbene šole Vrhnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani ponovno zaigrali muzikal Annie in Mary, ki so ga pripravili v preteklem šolskem letu. Tokrat so predstavo izvedli v okviru mednarodne konference Psihologija in glasba (PAM-IE – Psychology and Music Interdisciplinary Encounters), ki je v Ljubljano pripeljala približno 220 raziskovalcev, pedagogov in umetnikov z različnih koncev sveta. Te konference so naporne, zato se večernih koncertov redko udeležujejo, tokrat pa jih radovednost gnala v tolikšni meri, da so povsem napolnili dvorano. Mlada zasedba ustvarjalcev je s petjem, igranjem, plesom in iskreno odrsko energijo dokazala, da za ganljiv umetniški trenutek niso najpomembnejše besede, ki jih vsi razumejo, temveč čustva, ki jih znamo deliti.
Dvorana je bila polna, predstavo pa so ob koncu pospremile stoječe ovacije. Pohvale niso prihajale le takoj po nastopu, temveč so se vrstile tudi v naslednjih dneh. Občinstvo je navdušila celota – kakovostno igranje na instrumente, petje, koreografije, dramska igra, usklajeni premiki scene in dejstvo, da je vsak nastopajoči dobil priložnost, da pokaže svoj talent.
Posebej ganljivi so bili trenutki ob pesmi Jutri in ob koncu predstave, ko so mladi drug drugemu navdušeno ploskali. Njihovo veselje ob uspehu soigralcev je bilo skoraj tako zgovorno kot sam nastop. Pokazalo je, da na odru niso stali zgolj posamezniki, ki želijo pokazati, kaj znajo, temveč skupina, ki diha skupaj in se iskreno veseli uspeha vsakega svojega člana.
Ena od obiskovalk je svoje občutke strnila v sporočilu, ki pove skoraj vse: »Povej svojim pojočim angelom, da je ena teta v dvorani brisala solze, zadrževala dih in dobila najlepše darilo za ta teden. Z iskrenim občudovanjem.« Za mentorico Ilonko in celotno ekipo so bile takšne besede zagotovo posebno priznanje. Še toliko bolj, ker je predstava nastala z veliko vaje, truda in sodelovanja številnih ljudi.
Gostovanje na akademiji namreč ni pomenilo le ponovitve že znanega muzikala. Zahtevalo je precej organizacije, usklajevanja, prevoza in postavitve scene, priprave dvorane, ozvočenja ter luči. Pri tem so sodelovali zaposleni Glasbene šole Vrhnika, sodelavci Akademije za glasbo, učitelji, študenti in starši. Nekateri so pomagali pri prenosu scene, drugi pri tehnični pripravi, fotografiranju, snemanju in pospravljanju. Pomembno vlogo pri izvedbi je imela tudi ravnateljica Dominika Navršnik, brez katere takšen podvig ne bi bil mogoč.
Prav v tem se skriva ena najlepših plati celotne zgodbe. Uspeh ni pripadal le tistim, ki so stali na odru, temveč vsem, ki so vsak po svojih močeh prispevali, da se je predstava lahko zgodila. Vsak je dodal svoj delček in skupaj so ustvarili nekaj, kar je preseglo okvir običajnega glasbenega nastopa.
To sporočilo je v svojem zapisu mladim posebej poudarila tudi mentorica Ilonka. Spomnila jih je na misel, ki jo je na konferenci izpostavila priznana strokovnjakinja za psihologijo glasbe Diane Kenny: uspeh ni odvisen le od talenta, temveč tudi od sodelovanja, povezanosti in sposobnosti obvladovanja stresa. Mladi muzikalisti so vse to pokazali na najboljši mogoči način – ne z besedami, ampak s svojim delom.
Njihov nastop je bil zato veliko več kot uspešna predstavitev glasbenega znanja. Bil je dokaz, kako pomembno je, da si mladi med seboj pomagajo, se spodbujajo, si upajo stopiti na oder in se veselijo tudi uspeha drugih. Ta predstava je bila za horjulski oddelek Glasbene šole Vrhnika in vse sodelujoče nedvomno velika pohvala za opravljeno delo. Še lepše pa je, da so mladi na mednarodnem odru pokazali tudi nekaj, česar se ne da izmeriti z ocenami ali tekmovalnimi rezultati – srčnost, pogum in veselje do skupnega ustvarjanja.
Morda je prav to najlepše sporočilo muzikala Annie in Mary: ko vsak prispeva svoj talent, ko si ljudje stojijo ob strani in ko skupaj ustvarjajo z odprtim srcem, lahko nastane nekaj, kar povezuje tudi tiste, ki ne govorijo istega jezika.
In ti občutki ostanejo še dolgo po zadnjem aplavzu.
Irena Pfundner
Foto: Otton Zajec