V mesecu maju smo praznovali 9. svetovni dan čebele z zasaditvijo lipe na Košutovem vrtu, o čemer smo že poročali. V maju je bilo praznično tudi zaradi jubilanta Jozota Julariča in njegove 70-letnice. Franciju Kavčniku pa se že toliko časa zahvaljujemo za njegovo 80-letnico, da je v tem času dopolnil 81 let. Vse to kaže na visoko gostoto dogajanja v našem društvu, kar je gotovo pozitivno. Seveda pa imamo v svoji vrstah tudi še nekaj potenciala, saj nam občasno primanjkuje »delovne sile«
Mesec maj je za čebelarja gotovo mesec znoja in groze, kar zadeva burnega razvoja čebel. Čebelar mora biti v tem mesecu predan čebeljim družinam. Ne smejo ga pri tem zapeljati ostale skušnjave: prostočasne dejavnosti, predolg dopust za prvomajske praznike ali pa prekomerna udeležba na raznih piknikih.
Jozotu za 70 let
No, kdaj pa je dobro, da nazdravimo, sploh če so v igri »naši«. »Za prijatelje si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet,« poje v znani – skoraj že ponarodeli – pesmi Andrej Šifrer. Kljub vsem obveznostim smo si nekateri člani društva vzeli čas, naše čebele pa so (po)trpele našo odsotnost. Saj se nam zdi prav, da si sežemo v roke, posebno ob okroglem jubileju članov. Tako smo se v sredo, 13. maja, na tiho prikradli k Jozotu in ga presenetili.
Jozo gotovo velja za enega tistih, ki ni le član ampak tudi močan člen našega društva. Redno se udeležuje naših srečanj in sestankov. Priskoči na pomoč, ko je to treba. Čebelari sredi Borovnice od leta 2012. Marsikakšen panj in ostale pripomočke je naredil tudi sam. Oživil pa je tudi čebelnjak našega pokojnega člana Janeza Ofentavška. S pomembno razliko, da v njem – tako kot pri sebi doma – čebelari z nakladnimi panji. O njih je pisal že Anton Janša, ki so jih prevzeli širom po svetu. Janša je dejal, da se mora panj širiti glede na živalnost čebelje družine. To je vsekakor lažje prilagajati skozi leto v nakladnih kot v listovnih panjih, s katerimi čebelari večina Slovencev v naših čebelnjakih. Jozo je že marsikomu priskočil na pomoč, saj svoje prakse in izkušenj ne skriva. Rad deli svoj pogled glede postopanja pri čebelah, sploh v delikatnem obdobju poletja in jesenske zazimitve čebel.
Dragi Jozo, tako kot smo te presenetili s harmoniko in Slakovim čebelarjem, ti želimo, da bodo čebelice še dolgo tvoje prijateljice, ne pozabi jih nikdar, saj si ta pravi čebelar!
Franciju za 80+1
Prav tako dolgujemo čestitko tudi našemu članu Franciju Kavčniku. Franci je svojih 80 let dočakal že lani jeseni. A je bilo to ravno v času našega velikega praznovanja 120-letnice s kulturnim programom in čebelarsko razstavo. Presenečenje smo nekateri člani skupaj s harmoniko sicer uspeli realizirati teden dni pred 120-letnico društva. Ni pa prišlo do realizacije v pisano besedo. Tako so te vrstice dolgo časa nemo čakale, da jih kakšen prostovoljec spiše … A Franci bo to odisejado razumel. Tudi on je bil zmeraj tisti zanesenjak, ki je vlekel voz naprej. Zato nam je lahko v navdih in za zgled vsem bolj ali manj aktivnim članom v različnih društvih (saj je realnost povsod enaka, voz pa na čase kar težak).
Franci se je k čebelarjem vpisal že l. 1970, ko je dobil svoje prve čebele. V Čebelarskem društvu je vrsto let opravljal funkcijo tajnika. Čebelari ob svoji hiši, kjer so čebele gotovo na strateško dobri poziciji. Na robu travnikov borovniške doline in pod Planino, ki se razprostira nad njimi. Francija odlikuje njegova široka vpetost v lokalno in župnijsko skupnost. S svojim veseljem na obrazu zna sogovornika sidrati nad povedanim. Že pred leti mi je tako v svojem tonu znal pripovedovati številne prigode, kako ni vse rožnato, denimo s prevozi čebel. Svoj čas je čebele vozil tudi na kostanj; v Stanežiče k prijatelju. Še danes se spomnim pripovedi: »Nekoč je bilo po dežju, ko sem jih peljal. Ker nisem imel terenskega avtomobila, sem moral pred klancem čebele zložiti ob pot in avto prepeljati 20 metrov višje s prazno prikolico, ker drugače ni šlo. Čebele pa kajpak na roke in sam znositi naprej do avta ter nato postaviti nazaj na prikolico. Čez nekaj metrov pa spet s prikolice dol na zato pripravljeno mesto.« Da si bo bralec znal predstavljati, naj namignem, da je panj sila neroden in še težek po vrhu.
Franci je bil aktiven tudi pri organizaciji čebelarske veselice, ko jih je pred več deset leti Čebelarsko društvo Borovnica organiziralo v Mavcovi dolini. Bile so gotovo unikum v naši regiji. Franci zna še danes presenetiti kljub domačim obveznostim. Tako je letos na občnem zboru predlagal, da bi prispeval svoj vosek in povabil še druge k temu. »Da bi tako nastala sveča čebelarskega društva za posebne slovesnosti. Spremljala bi nas pri sv. maši za čebelarje, prisotna bi bila ob posebnih srečanjih in ob pogrebih članov, ki so prav tako neizbežni in del življenja.«
Simbolično smo se za njegovo plodovito delo zahvalili tudi na 120-letnici društva, kjer smo mu izročili priložnostno plaketo. Dragi Franci, tudi na tem mestu ti z vsemi člani kličem: še na mnoga leta. Da bi še dolgo užival v sadovih svojega dela in truda tako v Borovnici kot v tebi ljubem Loškem Potoku.
V imenu Čebelarskega društva Borovnica
Janez Mevec
