Po izgradnji južne železnice leta 1857 se je v borovniški dolini, ki je imela bogato zaledje notranjskih gozdov, začel intenziven razvoj predvsem na področju lesne industrije. Pojavile so se številne žage, na železnici so domačini dobili službe, nastala so večja kmečka posestva, bilo je celo dvanajst gostiln, nekaj trgovin z mešanim blagom in še bi lahko naštevali. V začetku 20. stoletja je delovalo nekaj manjših industrijskih obratov za predelavo lesa in izdelavo končnih izdelkov, med katerimi so bili najbolj znani:
Anton Kobi – prva kranjska tovarna upognjenega pohištva (stoli, mize),
Jožko Majaron – rezan les, lesene pete,
Ivan Petrič – prva parna žaga, žagan les,
Franjo Švigelj – stoli s pletenimi sedeži, gugalniki,
Josip Verbič – rezan les, pohištvo in še nekateri.
Vzporedno s tem razvojem pa se je pokazala tudi potreba po ustanovitvi denarne ustanove, takrat zadruge, ki bi finančno pomagala pri nadaljnjem razvoju in kreditiranju naložb. Borovnica je bila samostojna občina, ki je zajemala tri župnije: Borovnico, Preserje in Rakitno, v katerih je bilo osemnajst vasi in zaselkov.
Leta 1901 so tako ustanovili Hranilnico in posojilnico, ki je delovala kot zadruga z neomejeno zavezo. Ustanovni zbor je bil 17. novembra 1901, članov zadruge (imenovali so se »udje«) pa je bilo 44. V zadružni register dežele Kranjske je bila vpisana 13. januarja 1902. Osnovni delež zadružnika je znašal 4 krone. Organi zadruge so bili:
načelstvo, ki so ga vodili načelnik in šest udov (članov),
občni zbor in
nadzorstvo, ki je imelo trinajst članov.
Vsak član organov zadruge je moral znati pisati in brati. Občni zbor je bil sklican enkrat letno, vabilo pa je bilo objavljeno v glasilu Gospodarske zveze Ljubljana Narodni gospodar.
Ustanovni člani so bili:
Franc Švigelj, posestnik in trgovec (Breg 11) – načelnik,
Anton Kobi, posestnik in trgovec (Breg 9),
Janez Kos, župan in posestnik (Borovnica 13),
Gustav Schiffrer, župnik v Borovnici,
Ivan Drašler, gostilničar (Brezovica 28),
Jakob Petrovčič, posestnik (Pokojišče 4),
Janez Košir, posestnik (Pristava 2).
Zadruga je delovala do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja, največ težav pri poslovanju pa je imela v času svetovne gospodarske krize med letoma 1929 in 1933.
Borovnica je torej svojo hranilnico imela že pred 125 leti, zdaj pa so – kljub nekajkratnemu povečanju števila prebivalcev – našo bančno izpostavo pred leti zaprli.
Franjo Modrijan