Ker letos obeležujemo 150-letnico osnovne šole v Borovnici, smo na našem literarnem večeru zaplavali med spomine iz šolskih klopi. Mentorica Metka nas je spodbudila, da smo povedali tri stvari, na katere najprej pomislimo ob besedi šola.Seveda smo ob tem napletli zgodbe in se ob njih od srca nasmejali. Naj zapišem le nekaj besed: ravnilo, telovadba, kosilo,zvonec, šolski plesi in peka peciva za ples, beležka, prijateljstvo … Povedali smo tudi, ali smo kdaj »špricali« pouk, in ugotovili, da smo bili kar vzorni učenci. Za zaključek teme o šoli pa smo prisluhnili še pesmici Siničja tožba, bolj znani kot Stoji učilna zidana. Izvedeli smo tudi, da je prvo uglasbitev naredil Janko Žirovnik, ki je bil v letih od 1909 do 1924 nadučitelj na borovniški šoli.
Ob koncu srečanja smo prisluhnili še gospema Mojci in Ivanki, ki sta predstavili svoja rojstna kraja. Mojca je mladost preživljala v Ljubljani, natančneje v Šiški, in nam je lepo opisala park Tivoli ter njegove znamenitosti. Ivanka pa je po rodu Dolenjka, službena pot pa jo je pripeljala v Borovnico, kjer si je ustvarila družino. Na domačo vas ima čudovite spomine, zato nam je prebrala svojo pesem Rojstnemu kraju v pozdrav. Vse nas je pesem zelo ganila in z njenim dovoljenjem jo objavljamo tudi v Upokojenskem kotičku
Marjetka Rot
Foto: Miro Drole
Rojstnemu kraju v pozdrav
Spomladi, ko zemlja zadehti,
življenje spet se prebudi,
prinese veter preko trav
dolenjskih gričev mi pozdrav.
In ko pomlad prelije se v poletje,
me zvabi drobnih ptičic petje
med polja, kjer se ziblje klas,
kjer skriva se domača vas.
Med trtami se čriček oglasi,
zoreče grozdje sladko zadiši,
ljubeče kliče me domov
v trte hlad, pod rodni krov.
Ko pride tihi zimski čas,
k počitku leže moja vas,
spokojni mir se naseli
na pridne, delovne ljudi.
Pri cerkvici sv. Križa
večerni zvon se oglasi,
a moja misel spet hiti
med moje ljubljene ljudi.
Bog živi te, dolenjski kras,
moj Vrh, ti moja rodna vas!
Pri mojih dragih tam doma
ostal je delček mojega srca.
Avtorica: Ivanka Petelin