Že naslov pove, kako mladi smo še. Ker imamo še iskrice v očeh in zmoremo prešeren nasmeh, predvsem pa, ker se imamo še vedno radi, smo se organizatorji odločili, da bomo nekaj nenavadnega naredili. Zakaj bi praznovali samo obletnice valete, če se je pa eden največjih preskokov v našem življenju zgodil z vstopom v 1. razred. Temelji iz 1. razreda so neprecenljivi. Naučili smo se samostojnega branja in pisanja, kar nam je odprlo vrata do celotnega sveta znanja, spoznali smo osnove matematike, saj še vedno najpogosteje uporabljamo seštevanje in odštevanje, pridobili smo socialne veščine, kot so sodelovanje in prijateljevanje s sošolci in poslušanje in spoštovanje učiteljice, predvsem pa smo se naučili samostojnosti. Sami smo bili odgovorni za domače naloge, urejenost šolske torbe, redno prihajanje k pouku, večinoma peš ali s kolesom, tudi več kilometrov daleč.
Na podlagi navedenega smo organizatorji ugotovili, da je razlogov za praznovanje take obletnice več kot dovolj.
Kar precej truda smo vložili v to, da smo naredili seznam učencev, ki smo nekoč pred davnimi, davnimi časi, še v prejšnjem tisočletju, ko se je pisalo leto 1966, prvič prestopili prag osnovne šole. »Po liniji najmanjšega odpora« smo začeli s poizvedovanjem v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Tam imajo prevzeto gradivo OŠ Janeza Mraka iz obdobja med 1870 in 1963, seznama učencev iz šolskega leta 1966/67 torej nimajo. Po njihovem nasvetu smo se obrnili na Osnovno šolo Ivana Cankarja, s katero se je Mrakova šola leta 1980 združila. Žal imajo samo matične liste vseh učencev, ki pa so razdeljeni le po letu rojstva. Torej zmešani glede na leto šolanja in šolo, ki so jo učenci obiskovali. Iskanja smo se torej lotili po poti spomina. Precej smo se pogovarjali in na koncu naredili, mislimo da, popoln seznam učencev 1. a in 1.b razreda OŠ Janeza Mraka in podružničnih šol Bevke in Drenov Grič. Povabili smo še sošolce, ki so se nam pridružili kasneje, ker so se priselili ali počakali, da smo jih ujeli. Ta seznam se kar precej razlikuje od tistega za praznovanje obletnice valete.
Drugi petek v oktobru smo se torej srečali nekdanji učenci, zbrani z vseh vetrov, od katerih jih nekaj nismo videli več kot 55 let. Učiteljice in učitelj, ki so se opravičili iz zares tehtnih razlogov so: Pepca Pečnik, Stana Umek, Marinka Furlan in Miloš Mauri. Pridružili pa sta se nam učiteljici: Mateja Grom in Jožica Rode. Imeli smo se zares lepo. Nismo se pogovarjali o tem, kako kdo živi. Vsak živi po svoje, eden boljše, drugi slabše, brez problemov pa ni nihče. Obujali smo spomine na dni, ko smo skupaj gulili šolske klopi, na prigode in nezgode, na veselje in na čas, ko nam je bila največja skrb, ali bo za malico marmelada ali pašteta. Tokrat nismo jedli ne enega ne drugega, za odlično hrano je namreč poskrbelo osebje Gostilne pri Kranjcu. Tudi peli in plesali smo, saj je za sproščeno vzdušje skrbel naš sošolec, pevec Peter. Imeli smo se tako lepo, da smo se dogovorili, da ne bomo iskali in čakali »okroglih« obletnic, da se zopet srečamo, ampak se bomo srečevali vsako leto drugi petek v oktobru v Gostilni pri Kranjcu.
V imenu organizacijskega odbora: Irena Oblak
Foto: prijazna natakarica